Kek: Tudi Riera in Sanchez se morata še kaj naučiti

Foto: Uroš Skaza

Mesec dni pred začetkom naslednje akcije slovenske nogometne reprezentance smo se o številnih aktualnih nogometnih temah pogovarjali s selektorjem slovenske izbrane vrste Matjažem Kekom.

Domača nogometna sezona dobiva zasuke in prevrate, ki si jih je upal napovedati malokdo. Boj za obe lovoriki je še odprt, Olimpija, Maribor, Celje in Koper še vedno upajo, da bodo na koncu sezone v svoje vitrine pospravili kakšen kos srebrnine.

Ob tem se glasno krešejo tudi mnenja, delijo se takšni in drugačni nasveti ter lekcije, besedni dvoboji trenerjev in drugih funkcionarjev so spet ‘na dnevnem redu’ nogometnega dogajanja. Verjemite, prav nič od tega pa ne uide slovenskemu selektorju Matjažu Keku.

Mesec dni pred naslednjo reprezentančno akcijo, ko slovensko reprezentanco čakata pripravljalni tekmi z Luksemburgom ter Bosno in Hercegovino, smo se v Mariboru pogovarjali s 63-letnim nogometnim strokovnjakom, ki je z nami odpiral številne teme – vse bolj ali manj vezane na aktualno domače nogometno dogajanje. In kot smo to od njega pričakovali, Kek v nogometni debati znova niti malo ni razočaral. No, preverite sami …

Intervju s slovenskim selektorjem Matjažem Kekom

Prvi cilj leta je izpolnjen, Slovenija je obstala v ligi narodov, zdaj pa prihaja izziv, ki je malce drugačen, kot ste bili vajeni zadnja leta. Specifika je ta, da junija prihajata dve pripravljalni tekmi, torej pred reprezentanco ni pravega tekmovalnega izziva. Kako drugačna je zato tudi vaša nogometna pomlad?

Čeprav zagovarjam tezo, da je vsaka tekma reprezentance dokazovanje zase, nas po dolgem času čakata tekmi, ko morda ne bo v ospredju samo rezultat. Tudi zato, kar je dobro za slovenski nogomet, ker se nam je zgodila mlada reprezentanca, ki se je uvrstila na evropsko prvenstvo, a hkrati to zdaj malce zoži prostor, da poskusimo nekaj oziroma nekoga novega.

Se pa po drugi strani veselim tega obdobja, čas od marca sem porabil tudi za to, da ne gledam vedno proti Šešku, Oblaku ali Bijolu, ampak tudi proti nekomu drugemu. Neka nova imena, znanje in tudi kvalitete bomo potrebovali v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo.

Verjetno pa ne gre pričakovati, da se bo junija na Brdu pri Kranju zbrala neka povsem nova selekcija nogometašev oziroma spet nekakšna ‘B-reprezentanca’, ampak bodo tudi prvokategorniki del junijske reprezentance …

Tako malo časa je na razpolago, tako malo treningov, da moraš glede na ozkost kadra slovenske reprezentance izkoristiti vsako sekundo, ki jo imaš na voljo. Nekatere stvari po evropskem prvenstvu se niso odvile po mojih željah in scenariju, ampak so pričakovane – od poškodb, do padca forme posameznikov, manjka minut v klubih, poznih prestopov nekaterih pozametnikov …

Odpira se možnost za kakšno novo ime, za kakšno dodatno kvaliteto. Ne morem si dovoliti, da bi šel kdorkoli mimo nas. Seveda ob vselej prisotnem predpogoju, da si nekdo želi igrati za slovensko reprezentanco.

Tudi vzdušje v reprezentanci, odnosi med nogometaši, če želite, nekakšen kult reprezentance, je bil v zadnjem obdobju na pravem nivoju in ta akcija se zdi kot dobra priložnost, da se to še utrdi …

V glavi že imam kader za tekmo proti Luksemburgu. Junijski ciklusi so specifika, nekatera prvenstva se hitro končajo, nekateri nogometaši so v slabši formi, s slabšo minutažo, tu je še prvenstvo mladih reprezentanc, iz katere bi bili zagotovo dva ali trije nogometaši v A-selekciji. Zamenjali bomo tudi stadion, kjer igramo domačo tekmo …

Se pa strinjam z vami, ta klima, ki so jo naredili igralci z rezultati in izpolnitvijo ciljev, to je treba negovati, predvsem pa spoštovati. Velikokrat sem spoznal tudi drugo stran, kako hitro se to izgubi oziroma pozabi in kako težko je to potem dobiti nazaj. Izzivov pred junijskim ciklusom ne manjka.

Omenili ste selitev, po dolgem času Slovenija domače tekme ne bo igrala v Stožicah. Debat, kje igra slovenska reprezentanca, je vedno veliko, tudi pomanjkanje tekem v Ljudskem vrtu je tema, ki je vselej aktualna. Kako vi gledate na to selitev v Celje, na stadion, ki je to sezono gostil že kar nekaj nogometnih spektaklov?

V Stožicah enostavno ne moremo igrati, prioriteta je, da se največji slovenski stadion pripravi za jesenski cikel kvalifikacij in za klubski nogomet. Na nekatere lanske prizore nihče od nas, ki delamo v nogometu, ne more biti ponosen. Moje mnenje je še vedno, da se slovenska reprezentanca ne sme osredotočati samo na igranje tekem v Ljubljani, vemo pa, da je omejeno število stadionov, ki ustrezajo pogojem, da reprezentanca lahko igra na njih.

Ljudje, ki o tem odločajo, so precenili, ali naj bo prizorišče Koper, Maribor, Celje ali Murska Sobota. Tekma proti Fiorentini in tudi obe nedavni tekmi z Olimpijo so pokazale, da se v Celje vrača nogomet. Na začetku prvega mandata sem igral nekaj tekem v Celju. Najboljših spominov od takrat nimam, ampak tu nisem pomemben jaz, tu je pomembna reprezentanca. Zahteva pa to drugačne priprave, tudi logistično bomo morali spremeniti nekaj stvari.

Če pa mene nekdo vpraša, kjer bi najraje igral, je to zame še vedno Ljudski vrt, ker je to spomin na fantastično atmosfero kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Ampak dani morajo biti pogoji za to. O tem ne odločam jaz, o tem ne odločajo igralci. Ljudje, ki so za to odgovorni, so se odločili za Celje in mogoče si Celje to, zaradi vsega nogometnega, kar se je dogajalo v tem letu, to tudi zasluži.

V zadnjih letih se je sicer slovenski reprezentanci prepogosto zgodilo, da je Nogometna zveza Slovenije preslabo izpeljala slovesa nekaterih velikih imen slovenskega nogometa. Zdaj se počasi končuje kariera naslednjih dveh, ki sta veliko dala reprezentanci, to sta Jasmin Kurtić in Josip Iličić. Težko je nekoga poslati v ‘pokoj’, to mora biti odločitev posameznika, ampak ali razmišljate oziroma ste se pogovarjali z njima o tem, da bi bila recimo tekma proti Bosni in Hercegovini prava priložnost za njuno reprezentančno slovo?

Zdaj se po malem že vtikate v kader za naslednjo tekmo. Moramo najti način, kako se zahvaliti in dati priznanje za vse zaslužne v slovenskem nogometu oziroma športu nasploh. Na kakšen način tu izpeljati – mislim, da je okoli nas ogromno dobrih praks. Mora pa to nekdo določiti in to izpeljati, to ne sme biti stvar enega trenutka določenega posameznika, ampak ustaljena praksa.

Kje je meja, kdaj si nekdo zasluži zahvalo pred 20.000 gledalci, kdo pa nekje drugje, o tem se morajo odločiti drugi. Mislim pa, da se je tu v zadnjem času kar precej zamudilo. Vem pa, da ljudje na Nogometni zvezi Slovenije razmišljajo o tej temi.

Če pa direktno odgovorim o Jasminu Kurtiću in Josipu Iličiću – najprej morata končati svoji karieri. In tu jaz zagotovo ne bom šel ‘na juriš’. Vpliv in delež, ki sta ga dala slovenskemu nogometu, to je stvar okusa, pogledi so različni, ampak že število nastopov absolutno kaže, da spadata v tisto kategorijo, ko jima mora ob pravem času nekdo reči ‘hvala’.

Še kar nekaj je teh imen, če pogledam samo svoje obdobje – recimo iz tiste generacije, ki je šla v Južno Afriko. Tudi ne nazadnje kar nekaj selektorjev, da branim malce svoje stanovske kolege. Ne samo, da je to lepo in spoštljivo, ampak je tudi način komunikacije navzven, ki daje sliko določene organizacije. Vem, da na zvezi veliko razmišljajo o tem, Kako bodo to izpeljali, tega pa še ne morem povedati.

Če greva še malce na domače nogometne zelenice. Naslov prvaka bo očitno osvojila Olimpija. Zasluženo?

Prvenstvo je pred koncem in zagovarjam, da si tisti, ki je po 36 krogih na vrhu, to absolutno zasluži. In tu ne more biti nobene debate. Tisti, ki uspe v kontinuiteti nabirati točke in je prvi po tako dolgem časovnem obdobju, po tem maratonu, tisti je zasluženo državni prvak.

Na drugi strani imamo Celje in Alberta Riero z izjemnim evropskim uspehom. Večkrat ste že dejali, da se je treba od obeh Špancev nekaj naučiti, je pa nedavno predvsem Riera slovenski nogomet kar malce izzval s tem, ko je dejal, da moramo besedo pragmatičnost izbrisati iz svojega slovarja. Vi sami večkrat opozarjate na to, kakšen način se vam zdi primeren za dosego rezultata. Ste v njegovih besedah razbrali kakšno puščico glede tega, da ima morda ideje tudi o reprezentanci?

Veste, da vse spremljam in sem vpet v nogometno dogajanje. Te polemike, kdo bi moral kako igrati in na kakšen način … Niti v enem trenutku nisem začutil, da bi bile puščice usmerjene proti meni ali proti mojemu načinu, ampak nasploh v določeno nogometno filozofijo. Bosta pa 31. maja v finalu lige prvakov igrala Inter in Paris Saint Germain. To dovolj pove o tem, da so filozofije zelo različne.

Bilo bi zelo dolgočasno za medijski prostor in navijače, če bi vsi mislili isto. Španska trenerja sta v slovenski prostor prinesla predvsem kvaliteto, svoj pogled in svoj način dela. In res si nor, če tega ne uporabiš oziroma vpelješ v svoj način dela. Hkrati pa sem še bolj prepričan v to, da se morata tudi onadva še veliko naučiti in bi lahko marsikaj vzela od slovenskih ekip, reprezentance oziroma slovenskih trenerjev.

Če se enkrat kot trener ustaviš pri razmišljanju, da velja samo tvoje, vse ostalo pa ne velja nič, potem si lahko hitro kaznovan z neuspehom. Prilagajanje na kvaliteto kadra, ki ga imaš na razpolago, je ena največjih kvalitet nas trenerjev. Tudi zanimivost medijskih nastopov pa je vedno bolj pomembna. Tudi vi ste se rodili iz teh odnosov. Samo zamislite si, da ne bi imeli ničesar pisati o različnih pogledih Sancheza in Riere. To bi bil siromašen medijski prostor. Bilo bi dolgočasno.

Medijski prostor iz dneva v dan polni razmišljanje nogometnih strokovnjakov in pa tistih, ki so strokovnjaki na kavču. Vse to pa daje težo vsemu temu, kar skušamo delati. Dejstvo pa je, da trenerja nad vodo drži rezultat. Reči, da nima pojma nekdo, ki je osvajal prvenstva, pokale, igral skupinske dele evropskih lig, bil na evropskem in svetovnem prvenstvu ter prepričeval ljudi, da pridejo na stadione, ker je ekipa igrala dobro … To se mi zdi malce ‘tako tako’.

Vsak od nas nosi svoje breme, svojo odgovornost, ne samo s tem, kako izgleda na igrišču, ampak tudi skozi to, kako se to medijsko predstavlja. In tega se bodo morali zavedati mladi trenerji, ki prihajajo, zato bi bilo tudi v sistemu njihovega šolanja nujno, da se učijo o tem. To enostavno postaja sestavni del našega poklica.

Ne odloča pa to, da znaš lepo govoriti in da si všečen. Niti to, če misliš, da je le ena stran prava. Deliti lekcije je včasih zelo enostavno in na to se lahko pripraviš. Potrjevati to na igrišču in z rezultati v daljšem časovnem obdobju pa je druga stvar. V vsakem primeru pa kompliment in spoštovanje trenerju Olimpije in trenerju Celja, čeprav sem pred meseci trdil, da bo prvak Slovenije slovenski trener.

Victor Sanchez in Albert Riera. Foto: Jure Banfi

Ko sva pri španskih trenerjih, ne moreva niti mimo tujih investitorjev. Veliko je mnenj, veliko stališč, nekateri rezultati, tudi v evropskem merilu, so vidni. Kaj pa NK Maribor? Odmevale so besede Zlatka Zahovića v pogovoru za Večer, da lastnik kluba odloča o vsem. Vi imate denimo z Reke drugačne izkušnje, tam je šlo za ‘šefa’, ki je bil močno vpet v lokalno okolje. Kakšen je vaš pogled kot Mariborčana, klubske legende, o novi eri Maribora? Kako se bo mesto, kako se bodo navijači navadili na novo realnost?

Težko govorim o ustroju in delovanju kluba, ker res nisem vpet v to, v Ljudski vrt pridem samo na tekme. Vaše številke v oddaji Pod prečko dovolj zgovorno kažejo pomembnost vložka v sodobnem nogometu. Ni pa še minilo tako dolgo od obdobja, ko so ljudje dokazali, da se lahko tudi brez tujega kapitala pride do še večjih uspehov v klubskem nogometu. Govorim o eri Maribora pred nekaj leti. Tako, da tudi tu ni ena smer.

Moja izkušnja s privatnimi lastniki in okoljem, karakterjem, filozofijo družbe, v kateri delujejo, je takšna, da je medsebojna povezanost predpogoj za uspešnost. Damir Mišković je z italijanskimi vlagatelji najprej zaigral na to struno in se neverjetno povezal s skupnostjo, zgradil fantastičen center, ki je potem postal stadion, in to je bilo poplačano z naslovom, pokalno lovoriko ter igranjem v evropskih tekmovanjih.

V Sloveniji gre nogomet v smer, ko brez vložka tujega kapitala ne bo šlo. Ni ekipe oziroma kluba, ki bi brez tega uspela zbrati proračun desetih milijonov evrov in več. Ta sredstva pa so nuja, da si v zgornjem delu lestvice in da še nekaj narediš v Evropi.

Letvica, ki jo je takrat postavil Maribor z ligo prvakov, je kar nekaj časa tepla slovenski klubski nogomet. Celje, s konferenčno ligo, je prišlo do tega, da se o slovenskem nogometu spet govori po Evropi, da se delajo reportaže, da to prenašajo televizije širom sveta. In od tega vsi profitirajo. Profitira Nafta, profitira Primorje …

Če pa bo ta razlika prevelika, bomo imeli težave. Nekdo z dvema milijonoma bo zelo težko konkuriral nekomu s štirinajstimi ali petnajstimi milijoni. Moje prepričanje je, da bosta ozko zapiranje v svojo lastniško strukturo in nepovezanost z okoljem na dolgi rok težko dala rezultate. Govorim iz svojih izkušenj in svojega pogleda oziroma tega, kar sem izkusil v karieri. Ne bi pa pozabil na način, kako je Maribor iz tal oziroma temeljev postavil zgodbo lige prvakov in pa serijskega osvajanja naslovov.

Ampak tako, kot so različni pogledi selektorjev oziroma trenerjev, tako so različni tudi pogledi lastnikov. Brez iskanja pomoči in sodelovanja v okolju, kjer ti lastniki delujejo, pa ne bo šlo. Tuji investitorji, kolikor se jaz spomnim, niso še praktično nič vložili v infrastrukturo. Tuji trenerji pa tarnajo, da nimajo pogojev za delo in da živimo v kameni dobi. Potem pa igrajo v četrtfinalu evropskega pokala. Eno in drugo mi ne gre skupaj.

Če bo Olimpija osvojila naslov, upam, da se bodo spomnili pomembnosti tega – kje bodo igrali in trenirali Mateo Ačimović, Marcel Ratnik, Marko Ristić, Dino Kojić in Marko Brest. To pa je nekaj, kar je lahko na koncu dobro tudi za slovensko reprezentanco.

Ko sva pri Mariboru, s klopi ga vodi na nek način vaš učenec Boštjan Cesar. Dolgo je bil vaš varovanec v reprezentanci, potem vaš pomočnik, zdaj je že nekaj mesecev na samostojni poti. Koliko Matjaža Keka vidite v delu Boštjana Cesarja kot trenerja Maribora?

Dejstvo je, da je bil skupaj z ostalimi v strokovnem štabu del enega večjih uspehov slovenskega reprezentančnega nogometa. Bil je skorajda idealen pomočnik – v navezi z Brkljačo, Novakovićem, Mavričem, Kopasićem, to je bil, pa nisem ravno mlad, morda celo moj najboljši strokovni štab. Da ne govorim potem o vseh, od Lee (Soklič, vodje organizacije reprezetnančnih aktivnosti, op. a.) naprej, ki skrbijo za reprezentanco.

Razmišljanje in želja vsakega posameznika pa je, da nekoč delaš sam, kar je zame popolnoma normalno in legitimno. Njegova igralska kariera je bila takšna, da je imel precej boljših trenerjev, kot je Matjaž Kek. Imel je kaj vzeti od njih. Če je vzel kaj od mene, to bo pokazal čas in to najbolje ve on sam.

Vesel sem bil, kako so fantje v štabu funkcionirali. Ni bilo vedno vse idealno, hvala bogu, zaradi tega smo bili samo še boljši. Veliko je bilo različnih mnenj, z leti pa sem sprejel mantro, da je dobro imeti ob sebi ljudi, ki povedo svoje mnenje in ne nosijo samo stožcev na treningih. Na tak način je v štabu deloval tudi Boštjan, ki je ne nazadnje tudi vodil reprezentanco, ko me ni bilo. To potrjuje pravilnost moje izbire, ker sem ga izbral jaz in je bil moja odgovornost. O vsem ostalem pa sem svoje že povedal in danes sem še bolj prepričan o tem, kot sem bil takrat.

Jasno je, da si moraš pot, način dela, filozofijo dela izbrati sam. Takoj, ko začneš kopirati, si v težavah. Govorim iz svoje izkušnje in o svojih obdobjih, ko me je zanimal kakšen od trenerjev in sem morda šel preveč v eno, drugo ali tretjo smer. Danes ne upam trditi, da je edina pravilna filozofija tista Hansija Flicka pri Barceloni. Ali Inzaghija pri Interju. Ali Ancelottija v največjih klubih na svetu. Tega ne bom trdil, to sem se naučil.

Enako velja za Boštjana in za vse mlade trenerje. Najhuje je, ko te nekaj izstreli, potem pa, kar je normalno v vsakem okolju, slej kot prej pride do neuspeha in izgineš. Teh imen, ki so na ta način prišla na slovensko sceno in jih ni več, je kolikor hočete. Tu je pomembno prepoznati situacijo oziroma sredino, ki je dovolj zrela, da bo mladega trenerja ‘iztrpela’ in da tudi neuspeh ne bo pomenil, da ta trener potone.

Slovensko stroko pa zagovarjajo rezultati. Klubski in reprezentančni. Z vsem spoštovanjem do vsakega, ki je prišel od drugod in ki je nekaj prinesel ter ni samo vzel slovenskemu nogometu.

Cesar je bil izjemen pomočnik, ne samo zato, ker je stokrat igral za reprezentanco, ker je šel na glavo in zanjo igral tudi, ko je bila ta počena. Svoje delo je opravljal na najboljši možen način in se odlično vklopil z ostalimi. Za nas pa je pomembno, da smo relativno hitro kompenzirali njegov nenaden odhod in da so v marčevskem terminu vsi ostali člani štaba naredili vrhunski posel. Zame primerljiv s tistim, kar smo naredili pred in na Euru. Veseli me, da nismo odvisni od posameznika.

Glorificiranje posameznika v nogometu k sreči izgublja veljavo. Razen v medijih, ki izberete nekoga, na katerega se obesite za štirinajst dni, potem pa je tu že nekaj novega. Je pa to nekaj razumljivega tudi nam, ki smo na drugi strani.

nogomet nk maribor boštjan cesar — Foto: Jure Banfi

Ko govorite o dobrem delu strokovnega štaba v mesecu marcu, kaj to pomeni glede iskanja novega pomočnika? Ga ne iščete več? Ali lahko junija vendarle v strokovnem štabu pričakujemo kakšno novo ime?

Dejstvo je, da se je odhod Boštjana Cesarja zgodil praktično čez noč. Začel sem razmišljati, v katero smer gremo naprej. Veliko sem se o tem pogovarjal tudi s trenerji, ki so ostali v štabu. Ta izmenjava mnenj je res na visokem nivoju, v preteklosti nisem bil toliko znan po tem. V Rijeki pomočniki niso dobili toliko priložnosti, da povedo svoje. Večja kvaliteta me je prepričala, da je tako bolje.

Vrtelo se je nekaj imen, nekateri so se diskvalificirali sami, nekateri niso mogli, nekatere ste tudi vi v redakcijah zelo hitro označili, da morda ne bi bilo dobro, če bi se pojavili. Reakcija marca me je spet pripeljala do razmišljanja, da sama širina kadra ne zagotavlja kvalitete. Potrebujem ljudi, ki so kvalitetni, Boštjan Cesar je postavil visoko letvico.

Tistega, ki sem ga želel, v danem trenutku ni bil dosegljiv. Zdaj se končuje sezona … Mislim, da bi za kvalifikacije potrebovali večjo širino strokovnega štaba. Ampak ob kvaliteti, ob predanosti, ob karakterju, ki spada v ta strokovni štab. Štab, ki je po mojem mnenju marca naredil doktorat iz tega, kako se prevzame odgovornost in se individualna kvaliteta zlije v kvaliteto kolektiva, celote, ki je na koncu servis reprezentantov.

Koliko Matjaž Kek, ko gre zvečer spat, že razmišlja o jeseni? O Alexandru Isaku, Victorju Gyökeresu, Yannu Sommerju, Kosovu z zagotovo neizmernim motivom po dokazovanju v tej kvalifikacijski skupini? Je za to še prezgodaj?

Z vprašanjem ste se spet dotaknili neke trenerske filozofije. Lahko stvari delaš na ta način, lahko pa najprej razmišljaš o sebi in o svojih problemih, ki jih imaš. O tem, da svojo ekipo pripraviš na najvišji možen nivo in izkoristiš vsak najmanjši potencial posameznika. Jaz delujem na ta drugi način. Nič mi ne pomaga, če bom vse vedel o noro kvalitetnih igralcih Švedske, o neverjetnem motivu in energiji kosovske reprezentance, o Švici, ki je redno na velikih tekmovanjih, če doma ne bomo imeli ‘pospravljeno’. To je lahko rdeča nit tega pogovora – najprej pospravi pred domačim pragom, potem pa glej čez sosedov plot.

Mi moramo biti boljši. Koliko smo lahko boljši, je odvisno od situacij, v katerih bodo posamezniki. Nekatere osvežitve potrebujemo, tudi marca se je ne nazadnje zgodil za Keka drastičen premik, ko smo odigrali v neki drugi postavitvi in smo se zavedali, da moramo biti raznovrstnejši, drugačni. Zakaj? Ker smo bili relativno dobro prebrani. Zdaj razmišljam o Luksemburgu in Bosni. Luksemburg je nezveneča ekipa na 90. mestu Fifine lestvice, ki pa ima posameznike, ki so zelo kvalitetno premagali Švede in namučili Švicarje. Potem pa tekma z Bosno, ki bo zaradi atmosfere, tradicije, rivalstva zagotovo zelo zanimiva. Tu je tudi novo prizorišče, nov stadion.

To bo spet preverjanje karakterja igralcev, ki bodo imeli za seboj težko sezono. Nekateri so jo celo že končali, denimo Žan Vipotnik, nekateri jo bodo ta teden. To bo test karakterja vseh, da vložijo energijo v trening in pripravo na reprezentančne tekme, ki so na sporedu takrat, ko bi lahko ležali na plažah. Lani je bilo to fantastično, ampak lani je bil tu izziv evropskega prvenstva.

Tu je še pogled na najmanj tri super tekme mlade reprezentance in na znanje ter kvaliteto, ki ju moramo spoštovati in negovati. Prepričan sem, da bodo ti igralci dolgoročno odločilni tudi za A reprezentanco. Pojavljajo se tudi nova imena, ki me delajo, v mojem žargonu – ‘nervoznega’.

Jeseni nas čaka skupina, ki bo podobna tisti za evropsko prvenstvo. Tu ni Nemčije, Francije ali Španije, a premaga te lahko vsak. Nihče pa me ne more prepričati in me ne bo, da nismo tudi mi sposobni premagati vsakega. To me nenormalno motivira. Pred mesecem dni sem se pogovarjal s kapetanom (Janom Oblakom, op. a.), in ko sem ga vprašal o jeseni, je kar zažarel. Mene zanima samo to, ker lahko funkcioniramo samo na ta način.

Težko bomo našli posameznika, ki bo sam rešil kvalifikacije. Jaz ga ne vidim, a upam, da se bom končno zmotil. Vidim pa ekipo, ki je lahko zelo neugodna – seveda, na svoj način. Ali je to malo bolj napadalno ali manj napadalno … Lepo bi bilo iti na svetovno prvenstvo. Slike s štirih stadionov, na katerih smo igrali tekme in prizori vseh teh slovenskih navijačev, to poplača vse. In potem mi je vseeno, ali mi nekdo reče, da sem pragmatičen ali da nisem pragmatičen. Naj si nekdo zasluži, da bo stal tam spodaj pod temi prizori, potem pa bom z njim debatiral, ali je pragmatično dobro ali ni. Do takrat pa govorimo o všečnosti enega ali drugega.