Odšel in se poslovil, a zdaj razkril: Morda se vrnem

Foto: Aleš Fevžer

Slabo leto dni je minilo, odkar je nazadnje spregovoril za slovensko nogometno javnost. Zdaj pa je dolgoletni slovenski reprezentant Miha Zajc v pogovoru za Sportklub vendarle ponudil vpogled v ozadje odločitve, po kateri ga ni bilo več v naši izbrani vrsti. No, to je bila le ena izmed tem, o katerih smo se pogovarjali z nogometašem, ki se to poletje vrača v dres velikega Fenerbahčeja.

V dresu slovenske reprezentance je odigral 38 tekem in dosegel 8 golov. Debitiral je 23. marca 2016 proti Severni Makedoniji, takrat ga je kot člana ljubljanske Olimpije v izbrano vrsto vpoklical Srečko Katanec.

Zadnjo tekmo za izbrano vrsto je odigral 17. novembra 2023, ko je Slovenija z 2:1 na Danskem izgubila proti tamkajšnji reprezentanci in bil nato nekaj dni kasneje na klopi ob velikem slavju čete Matjaža Keka, ki se je z zmago proti Kazahstanu (2:0) uvrstila na Euro 2024.

A čeprav je bil na širšem seznamu izbrane vrste, Miha Zajc na lanskem evropskem prvenstvu ni bil del slovenske reprezentance. Ob Matevžu Vidovšku, Žanu Zaletelu in Luki Zahoviću je ostal izven šestindvajseterice, ki je odpotovala v Nemčijo. Z odločitvijo selektorja Matjaža Keka se ni strinjal in to je v pismu, ki ga je poslal javnosti, tudi jasno povedal. A hkrati poudaril, da se s tem enostavno mora sprijazniti.

In od 10. junija 2024 o tej temi ni več govoril. Do danes. Miha Zajc je v intervjuju za Sportklub komentiral svoje slovo od dresa z državnim grbom, ki pa morda sploh še ni dokončno. S Primorcem smo debatirali tudi o številnih drugih zanimivih temah, ki so tako ali drugače povezane s fazo kariere, v kateri se je znašel.

Sportklubov intervju: Miha Zajc

Miha, pogovarjala se bova o številnih temah, ampak najprej se bova vrnila devet let nazaj, kajti po družbenih omrežjih krožijo spomini in prizori dogodkov izpred devetih let. Takrat je bila ljubljanska Olimpija po več kot dvajsetih letih znova državni prvak, pomemben del takratne ekipe zmajev pa ste bili tudi vi. Kakšni so spomini?

Zagotovo lepi. Ko po dvajsetih letih osvojiš prvenstvo, je to res nekaj lepega. To je nepozabno. Takrat je bila ekipa sestavljena iz veliko slovenskih nogometašev, zato je vse še toliko lepše. Uspelo nam je nekaj neverjetnega.

Če vas smem izzvati, ali je bila od tiste zlate ere Maribora pa do trenutne zasedbe Celja, kakšna ekipa v Sloveniji, ki je bila hkrati sestavljena iz tako velikega števila domačih nogometašev kot tudi tako zelo močna oziroma kvalitetna. Kaj menite vi, je bila to ravno ta zasedba iz začetka ere Milana Mandarića v Olimpiji?

To je težko primerjati, nogomet se je od takrat precej spremenil. Tudi tekmovanja so bila takrat drugačna, konferenčne lige ni bilo, mi smo se takrat borili za ligo prvakov in evropsko ligo. Priti v ti dve tekmovanji je bilo težje.

Se pa strinjam, takrat smo igrali dober nogomet, ekipa je bila zelo kvalitetna. Veliko nogometašev iz tiste ekipe se je prebilo v reprezentanco in nato naredilo dobre kariere, kar je pokazatelj, kako dobra je bila ta ekipa.

Ravno iz Olimpije ste se nato leta 2017 prebili v tujino in ja, zdaj ste že v letih, ko boste drugim dajali nasvete. V tej sezoni je v Prvi ligi Telemach izstopalo kar nekaj mladih nogometašev, ki so zdaj na pragu svojega prestopa v tujino. Če bi se pogovorili z njimi, kaj bi jim svetovali?

Ne bi si drznil dati nekega splošnega nasveta. Vsak je v specifični situaciji in vsak se mora zase odločiti, kaj je takrat dobro zanj. V slovenski ligi je veliko mladih, perspektivnih Slovencev, kar je dobro za naš nogomet in za reprezentanco. Ko se izoblikuješ v slovenski ligi, narediš prvi korak. Nekateri so okusili tudi že evropski nogomet ali pa se celo preizkusili v reprezentanci. Naravno je, da sladi naslednji korak. To je prestop v tujino, ki je morda celo največji korak v karieri in ni enostaven.

Ko se sam spominjam prestopa iz slovenske lige … Ko si mlad, hitro misliš, da si že zelo dober in da si veliko dosegel. Ko pa prideš v tujino, se vse začne znova. Začneš z ničle in spet se moraš dokazovati. Moja izkušnja je takšna, da te v tujini nihče ne pozna in vse skupaj res začneš na novo. Mladi igralci morajo biti pripravljeni na to, da bo v tujini še težje in da bo to zanje nova izkušnja, ki pa jim bo veliko dala. Želim pa vsem tem fantom, da se dobro odločijo in naredijo velike kariere.

Kakšen občutek ste dobili Slovenci, ki igrate po Evropi? V kolikšni meri sta uspeha Olimpije in sploh Celja odmevala v pomembnih nogometnih okoljih? Ste dobili kakšno vprašanje več, kaj je zdaj to Celje iz Slovenije, ki igra med najboljšimi ekipami v evropskih tekmovanjih?

Najprej moram poudariti, da sem bil zelo vesel in ponosen tako na Olimpijo kot na Celje. Igral sem za oba kluba, poznam obe okolji in vem, v kakšnem stanju sta bila ta kluba, ko sem jaz igral zanju in kakšna sta danes ter kaj vse sta dosegla.

To je res velik korak in dosežek, marsikdo se ne zaveda, kako težko je doseči takšen rezultat. Morda se še vedno preveč podcenjuje slovenski nogomet in slovensko ligo. Tudi ko sem gledal Celje, recimo proti Fiorentini, sem bil navdušen nad tem, kako so igrali. To je izvrstno za slovenski nogomet, za igralce in za vse deležnike v našem nogometu.

V Sloveniji se sicer veliko pogovarjamo o obeh Špancih, ki sta v marsičem spremenila slovenski nogomet. Kako ste vi ‘od zunaj’ gledali na delo Alberta Riere in Victorja Sancheza v Celju oziroma Olimpiji?

Mislim, da sta pustila izjemen podpis. V ta prostor sta prinesla drugačne poglede, kot so mogoče naši. S tem sta nadgradila nekatere igralce, kar je dobrodošlo za slovensko ligo in za slovenski nogomet. Ko sem gledal Celje in Olimpijo sem užival v njihovih predstavah, Evropi so dokazali, da se lahko igra tudi na tem nivoju. Upam, da bodo nadaljevali v tem stilu.

Zaključili ste nogometno epizodo v Franciji, kakšna je bila? Minutaža verjamemo, da ni bila idealna, kaj pa sicer, kakšna izkušnja je za vami?

Ko pogledam celo sliko, raje pogledam, da je kozarec na pol poln kot na pol prazen. Seveda z nogometnega vidika nisem zadovoljen z minutažo, želel sem igrati več. A včasih pride tudi do takšnih stvari, ni se izšlo po željah. Če pa gledam celotno izkušnjo, sem spet igral v neki novi ligi, to te kot igralca in človeka bogati. Spoznaš tudi nov stil igre, kako oni doživljajo nogomet in iz tega se lahko marsikaj naučiš.

Spoznal sem tudi veliko dobrih ljudi in moram priznati, da mi je francoska liga zelo všeč. Igra je dinamična, veliko je mladih igralcev, super je bilo tudi to, da je Paris Saint Germain letos tako dober v Evropi in potem se je tudi gledanost lige in kvaliteta dvignila. Tudi Toulouse je specifičen klub, marsikaj delajo zelo inovativno, veliko je mladih igralcev.

Omenili ste Paris Saint Germain, ki bo naslednji teden spet velika zgodba, ko bo na sporedu finale lige prvakov. Iz prve roke ste spoznali to zasedbo Parižanov, v čem je tako posebna, drugačna, kot so bile nekatere prejšnje, še bolj zvezdniške zasedbe PSG-ja?

Zagotovo so bolj homogena ekipa, so pa tudi precej bolj raznovrstni, kot so bili prej, ko so se bolj zanašali na enega oziroma nekaj posameznikov. To odgovornost so porazdelili na ekipo. Zavedali so se, da bodo lahko nekaj osvojili samo kot ekipa in ta ekipa je vselej prišla do izraza.

Tudi ko so v prvenstvu rotirali moštvo, je rdeča nit ostala in to je podpis trenerja, ki je eden najboljših na svetu. V enem letu je naredil velik korak naprej, pozna pa se, da je imel Pariz tudi v preteklosti veliko dobrih trenerjev in to se gradi. Včasih pa traja nekaj časa, da enostavno nekaj klikne. Manjka jim še zadnji korak, v vsakem primeru pa igrajo zelo dober, gledljiv nogomet. To sem spoznal na lastne oči, morda bom zato v finalu malce navijal za njih.

Kaj pa vaša situacija v naslednjih tednih? Ste nogometaš Fenerbahčeja, verjetno lahko pričakujemo, da boste na začetku naslednje sezone začeli priprave v Carigradu? Kakšni bodo vaši naslednji tedni?

Moja situacija je precej jasna, s Fenerbahčejem imam še leto dni pogodbe, tako da se na začetku poletja vračam v Carigrad. Tu ni nobenega presenečenja, želim si tam ostati in igrati. Bomo videli, kako se bo odvilo.

Je pa najbrž ta izkušnja v Fenerbahčeju, kar se veličine kluba tiče, verjetno nek vrhunec vaše kariere …

Zagotovo. To je največji klub, za katerega sem igral in ena najboljših izkušenj, kar se mi je zgodila. Bili so vzponi in padci, ki so me izoblikovali kot osebo in nogometaša, neizmerno sem hvaležen in ponosen, da sem lahko del takšnega kluba.

Težko je opisati vse, kar se mi je zgodilo v teh letih, vsa ta čustva. Sem pa res zelo ponosen in zame je to zelo velika stvar.

Ko se se lani pogovarjal z Acunom Ilicalijem in je napovedal, da prihaja v Maribor, smo se seveda pogovarjal z njim tudi o Mihi Zajcu. Za vas je dejal, da vas zelo ceni in da ste kot motorno olje, ki poganja motor in dela vse igralce okrog boljše. Kako ste ga spoznali vi in kako gledate na te izbrane besede o vas?

To je zame velika čast in potrditev, da sem se v Fenerbahčeju izkazal. Hvaležen sem mu za te besede. Je velik človek. Lahko mu rečem samo hvala. V Fenerbahčeju sem šel skozi različne stvari, včasih je bilo težko, včasih je bilo veliko veselja. Res pa moram poudariti, kako ponosen sem, da sem član tega kluba.

Z Acunom Ilicalijem smo se takrat pogovarjali tudi o tem, ali vas bo želel zdaj pripeljati v Maribor in da bo to težko, ker ste nekdanji nogometaš Olimpije. Pa je dejal, da se velike zgodbe v nogometu zgodijo ravno ob takšnih prestopih. Kako na to gledate vi, bi lahko kdaj zaigrali za Maribor?

Ne, mislim, da te možnosti ni. Igral sem za Olimpijo, Olimpija ima posebno mesto v moji karieri. Tu sem odraščal, v šolo sem hodil v Ljubljani in na mesto ter na klub me vežejo res lepi spomini. Morda bi se nekega dne rad vrnil v Olimpijo. Spoštujem želje gospoda Acuna Ilicalija, ampak zame je edini klub v Sloveniji, za katerega si želim igrati, Olimpija.

Ampak najbrž to poletje še ni možnosti za takšno vrnitev?

Pogodba me s Fenerbahčejem veže še za eno leto. Tudi sicer še ne razmišljam o vrnitvi v Slovenijo. Ampak, če se vrnem na prejšnje vprašanje, ne, za Maribor ne bi igral.

Jasno, v tem pogovoru ne moreva niti mimo reprezentance. Vemo, kaj se je dogajalo ob … Niti ne moremo reči slovesu od reprezentance, kajti to vas moramo vprašati. Potem, ko niste bili na seznamu za Euro 2024, ste poslali javno sporočilo, kjer ste povedali, kaj vam leži na duši. Morda je to kdo razumel kot reprezentančno slovo, ampak to zdaj prepuščam vam. Kje smo, ko je govora o slovenski reprezentanci?

Tudi sam sem pustil tu odprt konec, naj vsak sam interpretira po svoje. To pismo oziroma izjavo sem napisal, da zaključim neko obdobje v reprezentanci. Želel sem javno povedati tisto, kar sem povedal tudi fantom v garderobi oziroma vsem tam zbranim. Zdelo se mi je korektno, glede na to, da sem bil toliko časa v reprezentanci in da vsem pošljem enako sporočilo.

Mislim, da je bilo to narejeno s spoštovanjem, jasno, skozi moj pogled na stvari. Ne vem, takrat nisem razmišljal, kako bo v prihodnosti, v tistem trenutku je bilo najbolj pomembno, da sem povedal, kar mislim. In da potem nisem več ničesar razglabljal oziroma delal kakšnega nemira. Med evropskim prvenstvom so bile za reprezentanco in slovenski nogomet bolj pomembne druge stvari.

Bomo videli, kako se bo odvila moja kariera, koliko bom igral, v kakšni formi bom. Morda bo prišlo tudi do kakšne druge spremembe, morda bo prišel nov selektor, kakorkoli, takrat bom pretehtal situacijo in videl, ali bom še igral ali pa sem že odigral zadnjo tekmo. V glavi nisem še ničesar zaključil. Bomo videli.

Ste bili po tistem še v kontaktu s selektorjem Kekom, recimo pred naslednjimi zbori?

Ne, nisva bila v kontaktu. Takrat sva zadnjič govorila in to je bilo to.

Kako je bilo po vseh teh letih v reprezentanci po eni strani težko gledati evropsko prvenstvo po televiziji in se hkrati veseliti uspeha na Euru 2024?

V tistem trenutku sem bil zagotovo razočaran nad to odločitvijo. Nisem bil jezen, ampak razočaran. Takšne stvari ne moreš predvideti, to je stvar trenutka. Človek odreagira kot odreagira. Ponosen sem na to, kako sem se odzval. To je bila zame posebna izkušnja, tako nogometna kot človeška.

Če nimaš trdno postavljenih temeljev, se ti tla malce zatresejo in potem razmišljaš o vsem skupaj. Ampak takrat sem videl, da imam te temelje postavljene, kot je treba. Sem pozitivna oseba, pogledal sem naprej, vedel sem, da moja kariera še ni končana. Seveda si nisem želel končati tega obdobja, želel sem še naprej igrati v reprezentanci, ampak v karieri se moraš znati soočati s takšnimi stvarmi.

Kot sem rekel takrat, s tisto odločitvijo se nisem strinjal, ampak jo na koncu moraš sprejeti. Hvaležen sem ljudem, ki so bili takrat okrog mene, dekletu, staršem, prijateljem, ki so me podprli in me razumeli. Vedno smo ostali pozitivni. Iz tega sem se veliko naučil in čeprav je bila to za širšo javnost negativna izkušnja, sem jo skušal pretvoriti v nekaj pozitivnega, iz česa črpam moč za naprej.

Kljub vsemu pa sem tako zelo privoščil tem fantom in tej ekipi, da naredi nekaj dobrega. To sem jim povedal že, ko sem odšel – da vem, da bodo naredili velike stvari. To je bila res dobra ekipa, dobra klapa. Bil sem vesel in vsakemu posebej sem privoščil ta uspeh. Na koncu koncev jih bo to, na nek način pa tudi mene, povezovalo do konca življenja.