Šarunas Jasikevičius v dresu Olimpije. Foto: Aleš Fevžer
Šarunas Jasikevičius v nedeljo v Abu Dabiju ni mogel krotiti čustev. Naslov evroligaškega prvaka s Fenerbahčejem je krona trenerske kariere 49-letnega Litovca. Ob tem pa ne gre spregledati, da ima njegova kartoteka tudi pomemben slovenski zavihek. Izbira sogovornika za spomine je bila logična – Zmago Sagadin.
To je bil čas, ko so ljubljanski košarkarski navdušenci nestrpno čakali na tisti vsak drugi četrtkov večer. Mala tivolska dvorana je pokala po šivih. Vstopnice, ki jih je bilo mogoče kupiti le v kultnem kiosku pred dvorano, so bile kot po pravilu razgrabljene že več dni pred tekmo. V zavest navijačev Olimpije pa se je, tudi na račun nastopa na zaključnem turnirju dve leti pred tem in niza podobnih sezon, usidralo prepričanje o tem, da lahko v izjemnem vzdušju pokleknejo celo največji evropski klubi.
In so. Tudi v tisti sezoni 1999/2000. Real, Žalgiris, PAOK, Olympiacos … Za nameček je tedanji idejni, strateški in strokovni vodja Uniona Olimpije Zmago Sagadin v prvi plan vselej potisnil kakšnega mladega domačega košarkarja ali pa izklesal tujo okrepitev ter jo dvignil na površje. V omenjeni sezoni pred četrt stoletja je bil to Šarunas Jasikevičius. Tisti Šarunas, ki je v nedeljo postal šele četrti človek z dvojno evroligaško krono, kot košarkar in pozneje kot trener.
V Ljubljano je prišel kot 23-letni ne povsem tipični predstavnik litovske košarke. Šolal se je namreč v ZDA, pred prihodom v Slovenijo pa je eno sezono odigral za Rytas. Tivolsko leto, v katerem je imel ob sebi izkušenega Jureta Zdovca, za mladostni zagon sta skrbela Marko Milić in že tudi Sani Bečirović, je bilo zanj leto preboja. Srca ljubljanskih navijačev je hitro osvojil z borbenostjo, strelsko žilico in dobrim sodelovanjem s soigralci.
“Nanj imam res lepe spomine. Rad sem ga imel. Predvsem njegovo tekmovalnost, borbenost in pogum. Do smrti ne bom pozabil tekme, ko je Olympiacosu natresel sedem trojk iz sedmih poskusov. Znal je tudi stimulirati soigralce. Izjemen fant, ki je razumel igro,” se 25 let pozneje spominja Zmago Sagadin in dodaja, da je le nekaj minut po nedeljski finalni tekmi Šarunasu poslal sporočilo s čestitko.
Jasikevičius in Sagadin leta 2018 v Ljubljani. Foto: Aleš Fevžer
V tisti sezoni je Olimpija v osmini finala evrolige, ki je tedaj še zadnjič potekala pod okriljem Fibe, v velikem slogu izločila pirejski Olympiacos, nato pa v izjemno napeti četrtfinalni seriji klonila proti Barceloni. Prav slednja je že nekaj tednov pozneje “zmajem” izmaknila tudi Jasikevičiusa, ki je v zenitu kariere igral še za Maccabi, Panathinaikos in Fenerbahče, se v ligi NBA brez večjega uspeha preizkušal v Indiani in GS Warriors, svojo pot pa zaključil pri Žalgirisu.
Prav sloviti litovski klub iz Kaunasa mu je kot prvi ponudil tudi trenersko priložnost. Sprva je bil pomočnik, leta 2016 je že prevzel vajeti in se dve leti pozneje zavihtel na Final 4. Med četverico je bil nato še trikrat z Barcelono in že lani s Fenerbahčejem. Letos mu je le uspel veliki met.
V boju z Aleksandrom Đorđevićem na tekmi Olimpija – Real. Foto: Aleš Fevžer
Da ga čaka uspešna trenerska pot, je Sagadin slutil že leta 2000. “Bil je mlad, a se je vedel odgovorno. Tudi njegov igralni položaj je nakazoval, kaj ga čaka. Bil je vodja, imel je pravo žilico. Jasno, trenerski poklic ga je tudi mikal. Vesel in ponosen sem nanj,” pravi 72-letna slovenska trenerska legenda.
Jasikevičiusova vitrina je zdaj skoraj popolna. Kot košarkar je bil štirikrat prvak evrolige, evropski prvak z Litvo in bronast na olimpijskih igrah, kot trener pa je več državnim lovorikam iz Litve, Španije in Turčije zdaj dodal še evroligaško krono. No, nekaj pa mu le manjka. Naslov državnega prvaka v Sloveniji. To je lepotna napaka njegove sezone v Sloveniji. Leta 2000 je namreč Olimpija prvič po osamosvojitvi ostala brez državne krone. Ljubljančane je namreč že v polfinalu izločila novomeška Krka.
Foto: Aleš Fevžer
Jasikivečiusu (št. 13) so v Ljubljani družbo delali (od leve v zgornji vrsti): Marko Milić, Stipe Modrić, Jurica Golemac, Primož Brezec, Miloš Paravinja, Vedran Zadravec, Emilio Kovačić in v spodnji vrsti Sani Bečirović, Damir Milačić, Slavko Duščak, Neven Spahija, Zmago Sagadin, Saso Filipovski in Jure Zdovc
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!