Afriško-ljubljanska zgodba: iz begunskega taborišča v finale

Kur Jockuch. Foto: Aleš Fevžer

Center ljubljanske Ilirije Kur Jockuch bo tudi na drugi tekmi finala lige ABA 2 proti Bosni eden od ključnih adutov moštva iz Tivolija. Afričan pa ob tem v sebi nosi tudi zgodbo, ki bi jo zlahka pretopili v čustven film.

Za razliko od glavnine soigralcev, s katerimi se bo zvečer v Tivoliju še drugič v finalni seriji pomeril s sarajevsko Bosno, se skoraj 206 centimetrov visoki sudansko-kanadski center Kur Jockuch verjetno ne zaveda celostnega pomena lige ABA, vseeno pa med vsemi košarkarji Ilirije premore najbolj edinstven pogled na košarko in življenje. “Hvaležen sem za vsak dan, saj vem, da bi bilo lahko moje življenje ob drugačnem spletu okoliščin povsem drugačno,” pripoveduje 25-letni Afričan.

“Veliko čudežev se je zgodilo v mojem življenju,” nadaljuje eden od treh tujih košarkarjev v zasedbi Ilirije. Ko govori o spletu okoliščin, ima najprej v mislih begunsko taborišče v Keniji, v katerem je z družino zaradi vojne v Južnem Sudanu prebival do tretjega leta starosti. Sledila je rešitev – selitev v Severno Ameriko.

“Ob omejenem številu viz je moja družina dobila priložnost za odhod v Kanado. Lahko bi bilo drugače. Lahko bi v Kanado potoval bratranec. Zgodba se je tam nadaljevala. Na vsaki stopnici te poti nisem vedel, kaj me čaka v prihodnje. Še v zadnjem letniku srednje šole nisem vedel, da bom igral na univerzitetni ravni. Pa sem nekako dobil štipendijo. Nato nisem vedel, da se bom poklicno ukvarjal s košarko. Pa me je pot prek ZDA in Danske pripeljala do Ljubljane,” pripoveduje Jockuch.

Čeprav je že nosil dres kanadske reprezentance, pravi, da bi z veseljem zaigral tudi za Južni Sudan. O klubski prihodnosti trenutno ne razmišlja prav poglobljeno. Pravi, da bo za to dovolj časa po končani sezoni. Vseeno ne skriva, da se v Ljubljani odlično počuti. “Prijazni in odprti ljudje, dobra hrana, mirno okolje, košarka, ki mi je pisana na kožo … Uživam. Z veseljem bi ostal. Res pa je, da je moje življenje polno presenečenj,” pravi mojster dvojnih dvojčkov, prepričan o tem, da je v zadnjih mesecih močno napredoval, pa čeprav je v njegov igri še kar nekaj šibkih točk, v prvi vrsti pri tehniki meta.

Kur Jockuch akcije pogosto zaključuje z zabijanjem. Foto: Aleš Fevžer

“Vsaka tekma je zame posebno poglavje. To pravzaprav velja za celotno ekipo. Ilirija nima ekipe, ki bi zmagovala z rutino. Nevarni pa smo, ko smo osredotočeni in ekipno naravnani,” razmišlja o sezoni, v kateri se je s soigralci gladko uvrstil v četrtfinale državnega prvenstva in dokaj presenetljivo v finale lige ABA 2. Še več, Ilirijani bodo imeli po nedavni zmagi v Sarajevu, h kateri je prispeval 10 točk in 11 skokov, nocoj v Tivoliju proti Bosni na voljo zaključno žogo za končno zmagoslavje in posledično uvrstitev v prvo ligo ABA.

“Podzavestno smo seveda čutili, da gre za pomembno tekmo. A ko se je ta začela, smo jo sprejeli kot povsem običajno. Omeniti sicer velja polne tribune in dobro navijaško vzdušje, zaradi česar pa pritisk ni bil večji. Kot bi se vseskozi zavedali, da nam naša igra prinaša končni uspeh. Zmage smo bili seveda veseli, obenem pa smo si hitro začeli dopovedovati, da delo še ni končano. Tudi v Tivoliju nas čaka zelo zahtevno delo, in sicer proti kakovostni ekipi, katere igra sloni na izkušenih posameznikih. Vedo, da jim gori pod nogami, zato bodo vsekakor še bolj bojeviti,” se je razgovoril Jockuch.

Srečanje z Luko Dončićem

“Hvaležen sem trenerju. Stipe Modrić je odličen mentor. Dobro nas vodi, hkrati pa nam v igri daje dovolj svobode,” pravi prvi center tivolskega moštva, ki se je lahko v pripravah na sezono na treningu družil tudi z Luko Dončićem. “To je bila izjemna izkušnja. Čeprav so bili to treningi, pa je hitro postregel z nekaj dih jemajočimi potezami, s katerimi nam je pokazal, zakaj je eden najboljših košarkarjev na svetu,” se spominja kanadski državljan, ki zase pravi, da nikoli ne bo pozabil svojih korenin.