Dušan Hauptman: Ostanite mladi in zdravi!

Dušan Hauptman. Foto: Aleš Fevžer

Nekdanji slovenski košarkarski reprezentant in dolgoletni kapetan ljubljanske Olimpije Dušan Hauptman je pred dnevi postal častni občan Litije. "Takšna priznanja mi dajejo življenjski zagon," priznava 64-letni Dule, ki je v pogovoru za Sportklub spregovoril tudi o trenutnem rezultatu življenjske tekme z zahrbtno boleznijo.

“Še kar sem tukaj. Vesel sem, da sem tukaj,” z navdihujočo in za mnoge presenetljivo vedrino pripoveduje Dušan Hauptman, ki je bil pred štirimi leti, potem ko je šest desetletij preživel brez omembe vrednih zdravstvenih težav, soočen s šokantno diagnozo. Ob potrjenem raku trebušne slinavke so mu zdravniki napovedali še šest mesecev življenja. Zdaj je njegovo zdravstveno stanje že nekaj časa stabilno. “Vem le, da rak ostaja,” brez olepševanja pripoveduje nekdanji hladnokrvni mojster za mete z razdalje in dodaja: “Ne načrtujem prihodnosti. Vesel pa bom, če se kmalu znova vidimo na kakšni tekmi. Predvsem pa bi vam položil na srce: Ostanite mladi in zdravi!”

Legendarni Dule na nedavni tekmi Cedevite Olimpije. Foto: Aleš Fevžer

Intervju: Dušan Hauptman

Kako ste?

So boljši in so slabši dnevi. Bolezen je stabilna. Ni ozdravljiva. Trenutno mi sicer ne povzroča težav. Več jih imam s stranskimi učinki zdravljenja. Grem naprej. Z novim elanom. Priznam, sprva sem se zaprl vase. Tudi športa nisem spremljal prav veliko. Praktično nič. Zdaj znova ga. Rad pridem tudi na kakšno tekmo.

Kako resni so omenjeni stranski učinki?

Kemoterapija je vplivala na moje srce. Težave imam s pešanjem in aritmijo. Poleg tega sem se moral sprijazniti s trajno okvaro živcev. Čutim mravljince in bolečine v nožnih prstih. O teh zdravstvenih težavah bi sicer še lahko govoril, a v primerjavi z osnovno smrtonosno boleznijo, ki je, na srečo, stabilna, so to skoraj zanemarljive stvari.

Ob prvi diagnozi bi seveda takoj sprejeli omenjene mravljince, mar ne?

Onkolog je bil zelo jasen. Napovedal mi je pol leta življenja. Napisal sem oporoko in se pripravil na najhujše. No, zdaj so minila že štiri leta. Jaz pa se v pogovoru z vami še kar smejim. Ob tem pa sem neizmerno hvaležen športu. Ta me je naučil, da se je treba boriti. Jaz se borim, ostajam pozitivno naravnan, v pomoč pa mi je tudi dobro psihofizično stanje.

In danes?

Na tri mesece obiskujem računalniško tomografijo. Opazujejo. Na srečo je zdaj položaj že nekaj časa stabilen. Vem, da so zdravniki storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Žal mi je le, ker medicina na vseh ravneh napreduje, medtem ko pa je zdravljenje raka trebušne slinavke takšno, kot je bilo pred 30 leti.

Pred kratkim smo vas, in sicer na zadnji ligaški tekmi Cedevite Olimpije, znova videli v Stožicah. Vam je pogled ušel tudi proti upokojeni desetici pod stropom dvorane?

Kariero sem gradil v Tivoliju, vseeno rad pridem v Stožice in ob pogledu pod strop se mi milo stori. Lepi občutki. V meni vselej, ko vidim svoj dres, ščemi. Priznam pa, da mi je zdaj še lepše, ko mi na tekmi družbo dela devetletni vnuk. Je navdušen košarkar in “nor” na šport. Bi pa ob tem še enkrat ponovil, kako veliko mi pomeni upokojitev mojega dresa. Ne pretiravam, če rečem, da sem tudi zaradi teh občutkov danes še vedno živ.

Boste vnuka pripeljali tudi na reprezentančno tekmo?

Oh, seveda. Se vidimo na tekmi z Nemčijo. Vstopnico sem mu že kupil.

Predvidevamo, da je navdušen nad Luko Dončićem?

Kaj ne bi bil?! O Dončiću ve vse. To je pač nova generacija, ki se prek spleta dokoplje do informacij o številki športnih čevljev, različnih statističnih podatkih … Vse lepo in prav, a zdi se mi pomembno, da spozna tudi slovensko ligo. Prav zaradi tega ga bom znova pripeljal tudi na tekme Olimpije.

Kako blizu vam je nova Cedevita Olimpija?

V zadnjem obdobju spremljam, kako klub deluje. Veste kaj? Lahko smo hvaležni Cedeviti. V nasprotnem primeru bi bil klub na ravni slovenske lige. To pa ni v interesu Ljubljane in Ljubljančanov. V prvi vrsti gre za odlično organiziran klub. Morda kader še ne sledi temu. Razlogi so finančne narave. A ponavljam, organizacijska raven je zelo visoka.

Po novem ste tudi častni občan Litije.

Ne vem, kje so me našli. Ha, ha. Šalo na stran, tudi ta gesta se me je dotaknila. Kot kaže, sem skozi šport in družbenopolitično aktivnost v lokalni skupnosti le pustil pečat.

Ob tem nam v spominu ostaja podatek, da ste se na treninge in tekme v Tivoli redno vozili iz Litije, tudi dvakrat na dan.

Da, danes se to zdi res nekaj neobičajnega. Ko gledam nazaj, me kar malce čudi, da so mi v klubu dovolili. Sprva sem potoval z vlakom, vesel in ponosen, da sem del Olimpije. No, pozneje sem presedlal v avto. Bilo je naporno. Lahko pa potrkam, da nisem bil udeležen v nobeni nesreči. Zakaj Litija? Tu so moje korenine. Tukaj je moja družina. Nisem čutil potrebe, da bi se selil v Ljubljano, pa čeprav so mi ponujali stanovanje. Kot kaže, bom do konca svojih dni ostal v Litiji.