Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Mineva 30 let od smrti velikana evropske in svetovne košarke Krešimirja Čosića, ki je reprezentančni in klubski pečat pustil tudi v Ljubljani. Kako se ga spominja Ivo Daneu, ki se bo kmalu odpravil v njegov Zadar?
Z zmagama proti ZDA in Sovjetski zvezi so osmislili znameniti transparent “luna vaša, zlata naša”. Prav na današnji dan pred 55 leti je namreč jugoslovanska košarkarska reprezentanca v nabito polnem ljubljanskem Tivoliju prvič v zgodovini osvojila naslov svetovnega prvaka. Pokal je visoko v zrak dvignil rahlo poškodovani in zaradi tega z igralnimi minutami omejeni kapetan Ivo Daneu in tako v velikem slogu zaključil izjemno kariero. Kot prvi strelec in član peterke prvenstva pa je bil v svojevrstni primopredaji žezla protagonist Krešimir Čosič.
“Ivo Daneu je bil zame tudi v Ljubljani glavni junak turnirja in pravi kapetan reprezentance. Dirigent, avtoritativni šef in igralec, ki vse niti drži trdno v svojih rokah,” je pozneje v svojih spominih zapisal Čosić in mariborskega Ljubljančana označil za evropskega Oscarja Robertsona ter zaradi odlične tehnike tudi profesorja košarke.
Ko smo besede iz knjige prenesli Daneuu, je zgolj zamahnil z roko. Hitro pa nam je dal vedeti, da je bilo spoštovanje vzajemno. Tudi zaradi tega se je odzval vabilu Čosićeve družine in se bo že čez nekaj dni opravil na spominsko slovesnost ob 30. obletnici soigralčeve smrti v Zadru. Tam so po Krešu poimenovali tudi sodobno dvorano na Višnjiku, pred njo pa stoji mogočen spomenik velikana hrvaške, evropske in svetovne košarke.
“Krešo je bil izjemen, kot košarkar in človek. Imel je le eno pomanjkljivost. Premalo je jedel, zato ni mogel zaigrati v ligi NBA, temveč se je preizkusil le v študentski košarki. Nanj imam lepe spomine. Žal je prezgodaj umrl,” se spominja Daneu in dodaja: “V oko mi je padel že kot član Zadra. Ekipo je držal pokonci, tako v napadu kot tudi v obrambi. Žal sva bila v reprezentanci skupaj le na kratko, a je name pustil odličen vtis.”
Z izbranimi besedami o Čosiću govori še en njegov nekdanji slovenski soigralec – Aljoša Žorga. “Čudež. Genialec,” ga je na kratko opisal in poudaril, da je treba njegovo zapuščino ocenjevati skozi prizmo obdobja, v katerem je deloval. “To so bili časi, ko so bili centri zelo statični. Vedelo se je, kaj je njihova naloga. Ko so ujeli žogo, so jim organizatorji igre že vpili, naj podajo. A Krešo je bil drugačen. Gibljiv, spreten, hiter. Dovoljen mu je bil dribling, odmik od rakete in tudi met. Kot bi napovedoval ero sodobnih krilnih centrov,” se spominja 78-letni Ljubljančan, eden od le petih še živečih članov zlate reprezentance leta 1970.
V nedeljo bo minilo 30 let od trenutka, ko je legendarni Krešo izgubil zadnjo tekmo. Z rakom. Poslovil se je kot član košarkarske hiše slavnih, oče, mož, mormon, ponosen Hrvat, vrhunski košarkar in vizionarski trener. Njegovi športni sopotniki radi poudarijo, da je bil “človek pred časom”. V košarki je videl stvari, ki so jih mnogi razumeli šele čez nekaj let. Obenem pa je kot trener znal priložnost ponuditi tudi obetavnim mladcem, za katere je večina menila, da še niso dovolj zreli.
Kot košarkarja ga je ob reprezentančnih uspehih (14 kolajn na velikih tekmovanjih, med njimi tudi zlata olimpijska v Moskvi, dve na SP in 3 na EP) najbolj zaznamoval domači Zadar, s katerim je bil še v 60. in 70. letih preteklega stoletja petkrat jugoslovanski prvak. Preizkusil se je tudi v Italiji ter v ZDA igral univerzitetno košarko za BYU. Že takrat je znal spretno povezati tokove ameriške košarke z značilno jugoslovansko šolo.
Igralsko kariero je uradno zaključil leta 1983 pri zagrebški Ciboni, nekaj let pred tem pa je dve sezoni (1976-1978) služboval tudi v Ljubljani. Bil je košarkar, tehnični direktor in trener Olimpije, pri kateri si je prizadeval zgraditi sodoben košarkarski sistem. Iz tistega obdobja izvira tudi edinstvena zgodba, ki je bila posledica trka togih pravil jugoslovanske košarke in nesporazumov z veljaki zveze. Ker namreč ni prejel izpisnice iz Zadra, je bil leta 1976 lep del sezone sočasno trener Olimpije in košarkar Zadra.
V svoji drugi karieri je kot trener vodil tudi splitsko Jugoplastiko, Virtus iz Bologne, AEK in jugoslovansko reprezentanco. Taktirko je odložil leta 1991. Štiri leta pred smrtjo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje