"Brez Dončića ne bi bil, kar sem"

Stipe Modrić in Saša Dončić. Foto: Aleš Fevžer

Stipe Modrić, trener Ilirije in svojevrstni ujetnik kultne dvorane Tivoli, pred finalom lige ABA 2 o možnostih ljubljanskega kluba, razvoju mladih košarkarjev, vplivu Saše in Luke Dončića ter novih obzorjih.

“Prevzemi,” je po tekmi državnega prvenstva proti Krki pred skoraj natančno tremi leti dejal Saša Dončić in odložil taktirko ljubljanske Ilirije. Stipe Modrić, ki se je dotlej kalil v vlogi pomočnika in trenerja v mlajših kategorijah, je sprejel izziv. Kaj hitro je opravil trenerski zrelostni izpit, letos pa je kot sodoben trener nase opozoril tudi na mednarodni sceni. Tivolski klub, ki se po enajstih zaporednih zmagah nahaja tik pod vrhom prvenstvene lestvice, je namreč popeljal v finale lige ABA 2, ob tem pa brez zadržkov v prvi plan potisnil kopico mladih košarkarjev. S 45-letnim ljubljanskim Dalmatincem, ki v slovenski prestolnici živi že skoraj tri desetletja, smo se pogovarjali tik pred odhodom v Sarajevo. Tam bo Ilirija v sredo zvečer proti Bosni igrala prvo tekmo finala druge jadranske lige.

Stipe Modrić, trener Ilirije. Foto: Filip Barbalič

Intervju: Stipe Modrić

Zmaga v finalu proti Bosni ali pa v dodatnih kvalifikacijah proti Ciboni zagotavlja uvrstitev v ligo ABA. V kateri fazi sezone ste se začeli spogledovati s tem izzivom?

V zadnjih sezonah smo nastopali v pokalu Alpe Adria, zato je bila liga ABA 2 za nas precejšnja uganka. Pritiska si nismo nalagali. O finalu nismo govorili. Kot trener me je bolj kot sam rezultat zanimal odziv ekipe na drugačno košarko. Konkretno, na prvi tekmi proti Borcu smo bili “pretepeni”. Fantom sem povedal, da se tukaj pač igra izrazito fizična košarka, zato je predpogoj ustrezno zoperstavljanje. Šele ko se tekmecu na tej ravni postaviš po robu, lahko razvijaš želeni slog košarke. Pravi odgovor sem dobil že v drugem krogu, prelomno pa je bilo gostovanje v Banjaluki. Vse od takrat ekipa verjame, da je zmožna velikih stvari, predvsem pa zna strniti vrste, ko je to najbolj potrebno.

A zdaj niste le “simpatična mlada ekipa”. Na mizi je veliko.

Pred finalom trenerju ni treba izbirati besed, s katerimi bi dvignil raven motiviranosti. Da, vsem je jasno, kaj je v igri. A dejstvo je, da že več mesecev na treningih vidim pravi pristop. Hkrati mi je uspelo prepričati fante, da se na tekmah borijo, ne glede na ime tekmeca. Bosna? Odigrati moramo najboljšo tekmo v sezoni, zavestno tvegati in se držati naših pravil. Čaka nas ekipa, ki je, vsaj po mojem mnenju, poleg Vojvodine najbolj kakovostna ekipa v ligi. Temu primeren je tudi proračun. V Sarajevo ne odhajamo z belo zastavo. Daleč od tega. Trdim, da nismo brez možnosti za uspeh. Osebno pa mi godi prva tekma v gosteh, saj se bomo lažje soočili s pritiskom finala.

Gojite hitro košarko, v kateri je veliko gibanja in prilagajanja. Je to posledica zbrane ekipe ali pa ste košarkarje iskali s končno idejo sloga igre?

Vizija Ilirije se v zadnjih letih ni spreminjala. Želimo mlado ekipo s tujci, ki bodo sledili in nadgradili igro. Morda smo bili v pretekli sezoni res malce počasnejša ekipa. Zato smo letos iskali igralce, ki bodo lahko pohitrili igralni ritem. V tem pogledu sta bila Vincent Golson in Kur Malith Jockuch zadetek v polno. Odlično sta se povezala z izkušenim Tadejem Fermetom, sledila jim je skupina mladih. Za mnoge so bile to prve oprijemljive članske minute. Z igrami dokazujejo, da so si jih zaslužili. Zame je pomembno, da so košarkarji ob koncu sezone boljši, kot pa so bili, ko smo se ob izteku poletja podali na skupno pot. Posledično je boljša tudi ekipa.

Igrati na dveh frontah in razvijati mlade. Ob lovu na rezultat je to praviloma težko izvedljivo.

Ni pa nemogoče. V ekipi imamo tri mladoletne fante, Marka Padjena, ki je ravno dopolnil 18 let, 20-letnega Brighta Ogbemudia, pa le leto in dve starejša Gašperja Škorjanca in Matica Mikuša … Osnovna ideja je bila sicer, da bi bila del ekipe tudi Žiga Daneu in Bine Prepelič, a sta raje izbrala izziv v Olimpiji. Zaradi tega je bil pritisk na mlade še toliko večji. A zavestno smo se podali na to pot. Se pa strinjam, da je težko osredotočeno delati s posamezniki in nastopati v dveh tekmovanjih.

Omenili ste Marka Padjena, ki je priložnost dobil tudi v članski reprezentanci.

Poznam ga že pet let. Hitro sem ocenil, da ima v sebi nekaj več. To plemeniti s trdim delom, trenerji pa smo ga prepričevali o njegovih sposobnostih in dometu. Obljubil sem mu minute, a mu zabičal, da si jih mora izboriti. In to je edini način, da klub, kakršen je Ilirija, lahko igra na primerni ravni. Zavestno moramo v ospredje potiskati mlade, tudi z idejo o prodaji, ki bi v proračun prinesla nekaj denarja.

Ta izjava na las spominja na mantro Zmaga Sagadina. Zveni znano?

Ne skrivam, da je Zmago Sagadin močno vplival name. Od osnovne košarkarske filozofije do drobnih detajlov. In, da, izpostavljanje mladih je ideja, ki mi je blizu. Pa ne le v besedah. Mnogi trenerji o tem radi govorijo, slika na parketu pa je drugačna. V tem pogledu mi je všeč način, s katerim sta letos igrala Zlatorog in Šenčur.

Sagadin je bil vselej tudi zagovornik izjemne količine dela. Je danes to še izvedljivo?

Mentalni pristop košarkarjev je danes drugačen. Če fantom v klubu ali hčerkama doma omenim, da smo v Sagadinovih časih trenirali dve uri zjutraj in tri ure zvečer, me le debelo gledajo. Danes je količina dela za vsaj polovico manjša. Časi so se spremenili.

Ob tem se poraja vprašanje, zakaj je dotok mladih košarkarjev šibkejši. Gre za posledico omenjenega mentalnega pristopa? Ali pa lahko razloge iščemo tudi v samem sistemu dela?

Strinjam se, da je mladih košarkarjev danes občutno manj. Razlogov je verjetno več. Rad vlečem vzporednice z mojo mladostjo. Prepričan sem o tem, da smo bili mladi takrat pripravljeni storiti precej več za športni razvoj. Vzporedno pa se pojavlja tudi trend zgodnjih odhodov v tujino. Poglejte slovenski reprezentanci do 18 in 20 let. Polovica košarkarjev igra v tujini. Kar nekaj še mlajših košarkarjev išče srečo v Italiji, Španiji, Srbiji … Otroci in njihovi starši, ki imajo pred očmi prehitro zaslužke in velike kariere, se prepogosto oklenejo prve priložnosti za odhod v tujino. Ta ni vedno najboljša. Ceno posledično plačuje slovenska klubska košarka. Bojim se, da se bo z razmahom ameriške študentske košarke, kjer je mogoče zdaj tudi dobro zaslužiti, položaj še poslabšal.

Verjetno boste hitro dobili odgovor, da je tudi Luka Dončić Slovenijo zapustil kot trinajstletnik. A Luka je fenomen.

Res je. Graditi pravilo na Dončićevem primeru je lahko velika napaka. Luka je, kot ste dejali, fenomen. Eden na milijon košarkarjev. No, morda je še bolj redek.

Zanimivo je, da se je poleti pripravljal tudi v vaši družbi. Kako je njegova prisotnost vplivala na ostale košarkarje?

Prav Luka je morda eden od razlogov za miselni preskok te ekipe. Več tednov je treniral z nami. Sprva so fantje pokazali kar nekaj strahospoštovanja. Pojasnil sem jim, da je prišel, ker se želi pripraviti na svojo sezono, zato ob sebi ne želi košarkarjev, ki se mu bodo umikali. Nato so igrali. Seveda, prihajalo je do položajev, ko so se fantje trudili na vso moč, ga pokrivali, se menjavali, on pa je uspešno zaključil akcijo. A tudi to je bila za nas odlična priprava na prihajajočo sezono. Na koncu smo odlično sodelovali. Predvsem pa je Luka vse navdušil s pristopom in povsem normalnim vedenjem, daleč od nekega zvezdnika.

Poznate ga praktično od njegovega rojstva. Vas, ko ga spremljate, vseeno preseneča?

Fenomen, kot sva že dejala. Če bi danes košarkarske čevlje obesil na klin, bi ga lahko šteli med največje. A pred njim je, o tem sem prepričan, še kopica najboljših let. Tako kot pri Nikoli Jokiću, s katerim ga rad primerjam, me najbolj navdušuje ta računalnik v glavi. Preprosto, vedno najde rešitev, pa če je tekmec v obrambi še tako pazil na sleherno podrobnost. In to počne iz večera v večer, iz sezone v sezono. Hkrati pa uspešno prenaša vse pritiske in živi z dejstvom, da je globalna zvezda.

Njegov oče Saša Dončić je bil več let vaš soigralec, nato trener, zdaj sodelujeta v klubu. Sprva kot trener in pomočnik, zdaj kot športni direktor in trener. Kako pomembna je njegova opora?

Njegovega vpliva na mojo trenersko kariero ni mogoče meriti. Ko me je povabil v Ilirijo, mi je napovedal ali kar obljubil vlogo prvega trenerja. “Stipe, prevzemi,” mi je presenetljivo dejal po eni od tekem. Ostal je v klubu. Kot močna opora. Brez njega ne bi bil, kar sem. Ne bi bil, kjer sem. Kot tudi Ilirije brez njega, Marina Ribaća in Toneta Pavliča ne bi bilo. In naj se ob tem navežem na vaše prvo vprašanje. Kdo je prvi govoril o finalu ABA lige? Saša Dončić.

A še pred nekaj leti niste bili povsem prepričani o tem, ali vas zares vleče v trenerske vode. Kakšne so danes vaše ambicije?

Res je, dvomil sem o tem, ali sem prava oseba za glavnega trenerja. Veselilo me je delo z mladimi. Tega nisem nikoli skrival. Nekako sem bil na meji. Prav Saša me je prepričeval, naj se preizkusim na članski ravni. Vesel sem, da sem mu prisluhnil. V Iliriji uživam. Živim doma, delamo v Tivoliju, ki mi je še posebej pri srcu, ob sebi imam veliko mladih fantov ter Luko Bassina, ki ima izjemen občutek za košarko. In s tem rastem tudi sam. Jasno, z vsemi napakami, ki jih delam. Sem ambiciozen, vem pa, da se moram še veliko naučiti.