Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Začasni kapetan Cedevite Olimpije Aleksej Nikolić v intervjuju pred tekmo s Partizanom o evropskih solzah, jadranskem zaključku sezone, vrnitvi domov, navijaškem vetru in zadnji reprezentančni priložnosti generacije.
Pri vsega šestnajstih letih je, potem ko se je kalil v Postojni in Laškem, Aleksej Nikolić zapustil Slovenijo. V skoraj desetletju in pol zdomstva je igral v BiH, Italiji, Srbiji, Nemčiji, Franciji in Španiji, vmes pa je bil med drugim z reprezentanco evropski prvak in četrti na olimpijskih igrah. Poleti se je vrnil domov. Skoraj domov. “Moja Postojna je res blizu. Od otroštva nisem bil tolikokrat pri starših,” pravi 30-letni organizator igre slovenske reprezentance in Cedevite Olimpije, s katerim smo se na pragu Tivolija, kjer si je z mlado družino ustvaril dom, pogovarjali tik pred tekmo z beograjskim Partizanom.
Intervju: Aleksej Nikolić
Do letošnje sezone je vaš edini stik z domačo košarko predstavljala reprezentanca. Celotno kariero, dolgo več kot desetletje, ste namreč preigrali v tujini. Do selitve v Cedevito Olimpijo, vaš prvi slovenski klub v članski konkurenci. Bi dejali, da je manjkal ta prizvok domačega okolja?
Bil sem del tiste generacije otrok, ki je skoraj stereotipno sanjala o igranju za Olimpijo. To je bil pač največji klub v državi, tedaj tudi stik z evroligo. Moja pot je bila res drugačna. A se je vendarle zgodilo. Nekako sem slutil, da bo prišel ta trenutek. Vesel sem, da sem tukaj. Hitro sem se prilagodil. In čutim, da je igrati za Cedevito Olimpijo nekaj drugega. V klubih vselej obstaja neka pregrada med domačimi in tujimi košarkarji. Doslej sem bil vedno na drugi strani.
Ste v zlatih košarkarskih letih, torej še odločno premladi za pokoj, a tudi že krepko čez raven nadobudnega 20-letnega mladeniča. So to že leta, ko bi se želeli ustaliti v tem okolju in dres Olimpije nositi do konca kariere?
O tem ne razmišljam. Čutim, da sem v najboljših letih. Igram najboljšo košarko v karieri. V tem uživam. Nerad pa gledam pretirano daleč v prihodnost. Lahko rečem le, da je doma najlepše. O tem sem se letos nedvomno prepričal. Dogodkov vseeno ne prehitevam.
Naj se ob tem navežemo na vaše solze ob četrtfinalnem porazu v EuroCupu proti Bahčešehirju v Istanbulu. Lahko na podlagi tistih občutkov zaključite, da tudi porazi doma najbolj bolijo?
V reprezentanci sem doživel nekaj bolečih porazov. Na klubski ravni pa se me je omenjeni poraz zagotovo najbolj dotaknil. Sprejel sem ga zelo čustveno. Da, tudi to je posledica tega, da branim barve slovenskega kluba. Poleg tega pa sem v tistih trenutkih zavrtel film celotne sezone. Imeli smo kar nekaj težav, a smo le strnili vrste in prišli daleč, morda celo dlje od pričakovanj. Le korak nas je ločil od polfinala. Zaradi trdega dela in želje bi si zaslužili napredovanje. A takšen je pač šport. In prav zaradi tega je tako lep in nepredvidljiv.
Si ob pogovoru o evropskem izpadu danes še kaj očitate?
O tem je nesmiselno razmišljati. Verjamem, da smo se vsi trudili po najboljših močeh. V tistem trenutku je bilo to vredno, kolikor je pač bilo. Verjamem, da si bomo kdaj izborili podobno ali še boljšo priložnost.
V ligi ABA ste hitro zacelili evropske rane.
Za nas je bila zelo pomembna tista tekma z Zadrom, na kateri smo igrali še pod močnim vtisom evropskega izpada. Zmaga je bila težka, a pomembna. Nato smo dobili še štiri tekme. Pred nami sta še zadnji dve. Poskušali ju bomo dobiti, in sicer brez računanja in taktiziranja o četrtfinalnem tekmecu. Zakaj? Dve zmagi bi namreč potrdili dobro formo pred končnico.
Omenili smo obdobje vašega zdomstva. Del je povezan prav s Partizanom. Beograd vas je zaznamoval. Tudi družino. Oče David je tudi v zadnjih letih pogosto zahajal v Areno. Pred obračunom s črno-belimi verjetno niste povsem ravnodušni?
Letos smo se zelo dobro odzvali na tekmi z velikimi tekmeci, denimo s Crveno zvezdo, Bešiktašem, Valencio … V tem pogledu me nedeljska tekma ne skrbi. Moja vez s Partizanom? Da, doživel sem to beograjsko “norijo”, ki je nekaj posebnega. A kot košarkar nerad delam razliko med tekmeci. Sem profesionalec. Ne želim, da ime tekmeca zaznamuje moje igro ali dnevno formo.
Podoba Partizana se vendarle spreminja. Danes to ni več nabor potentnih mladih Srbov z nekaj tujimi okrepitvami.
Partizan je obrnil novo stran. A naravno je, da se filozofije in sistemi spreminjajo. Klub ima novo smer. Skozi sezono so se Beograjčani malce lovili, a nedvomno premorejo veliko kakovosti.
Stožice sicer ne bodo povsem polne. Vseeno utegnejo zabeležiti rekorden sezonski obisk. Ste, predvsem ob razmišljanju o vzdušju v Beogradu in spominu na evroligaško Olimpijo, računali na več takšnih tekem z navijaškim vetrom v jadra?
Košarkarji seveda radi igramo pred polnimi tribunami. A to mora biti doživetje tudi za gledalce. Zato ne gre le za mojo željo, temveč za nekaj, kar bi privoščil ljubiteljem košarke. Lepo bi bilo, če bi tudi v Ljubljani prišli do točke, ko bi se ljudje na tekmo odpravljali tudi zaradi odličnega vzdušja. Stožice še niso tam, pa čeprav je bilo na nekaj tekmah zelo lepo. Izpostavil bi tekmi proti Bešiktašu in Crveni zvezdi. Takrat smo igrali na krilih navijaške energije.
Vas to navdihuje?
Ko sem bil navijač, denimo na svetovnem prvenstvu 2010 ali v letih evroligaške Olimpije, sem vedno verjel, da lahko zaradi moje glasnosti košarkar prispeva še malce več. Da je zaradi mene ukradel kakšno žogo, bolj samozavestno vrgel ali kaj podobnega. Zdaj to kot košarkar skušam črpati s tribun.
“Sem v najboljših letih. Igram najboljšo košarko v karieri,” pravite. Pričakovano?
Gre za kombinacijo nakopičenih izkušenj in telesne pripravljenosti. Kot organizator igre zdaj znam brati situacije, jih prepoznati in se primerno odzvati. Na tej ravni sem se najbolj dvignil.
In kako kot organizator igre spremljate razvoj Joana Beringerja?
Fant ima res velik potencial. Vsi v klubu mu stojimo ob strani. Lepo je gledati to njegovo rast. Na več tekmah je bil prav on jeziček na tehtnici. Za 18-letnega centra je to prava redkost. Morda pa ne vidite njegovega trdega dela in velike želje. To je pri teh letih ključno.
Kako močan pa je v klubu pečat trenerja Zvezdana Mitrovića?
S prisotnostjo, avtoriteto in značajem je dal naši ekipi identiteto. Dobro ga spremljamo. Brez kakšnih pomislekov. Ko delamo, delamo. Zna se tudi pošaliti, na zdrav način. To je v kolektivnem športu zelo pomembno.
Bi zase dejali, da znate vpijati to znanje, morda tudi z mislijo na trenersko kariero?
Čas bo pokazal, ali me bo poneslo v trenerske vode. Res pa je, da sem vedno zelo podrobno proučeval različne trenerske pristope. Po vsaki sezoni vlečem vzporednice, iščem razlike in stične točke ter razmišljam o najboljših mogočih kombinacijah. S temi mislimi nato gledam tudi druge tekme.
Kateri trener je na vas pustil največji vtis?
Igor Kokoškov. Pa ne le zaradi dejstva, da nas je popeljal do naslova evropskega prvaka. Gre za balkanskega trenerja z ameriškim pečatom, ki mi je z znanjem, metodami in mirnostjo odprl obzorja ter pokazal nek drugačen pogled na košarko.
Za konec pogovora sva zavila v reprezentančne vode. Letos vas čaka EuroBasket 2025. Več soigralcev je naznanilo slovo. Čutite, da gre za zadnjo priložnost tega rodu?
Neuspeh je zelo relativen pojem. A dejstvo je, da smo po naslovu evropskega prvaka vsi skupaj čutili, da bi lahko prišli še do kakšnega oprijemljivega rezultata. In prav to nas motivira. Da, morda res še zadnjič v takšni zasedbi. Imamo veliko izkušenj. Če bomo zdravi, lahko pokažemo, iz kakšnega testa smo.
Vseeno vas še ne gre pričakovati v vrsti tistih, ki se poslavljajo?
Ne, star sem 30 let. V sebi imam še dovolj košarke.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!