Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z včerajšnjo podelitvijo najboljšim se je v Rimu tudi uradno končala prevlada Slovenije na tritedenskih kolesarskih dirkah. Težave in predčasno slovo Primoža Rogliča in Juana Ayusa ter spor med Latinskoameričanoma Isaacom del Torom in Richardom Carapazom je v popolnosti izkoristil Simon Yates in presenetljivo osvojil prvi grandtour sezone.
Pred albanskim začetkom 108. dirke po Italiji smo sploh slovenski ljubitelji kolesarstva upali, da se bo na rožnati pentlji nadaljeval niz slovenskih zmag. Da bo po Primožu Rogliču (2023) in Tadeju Pogačarju (2024) na vrhu spet končal – Primož Roglič. Ki bi s tem podaljšal tudi niz slovenskih zmag na vseh grandtourih po vseslovenskem letu 2024. A se sanje niso uresničile.
Če je uvod rožnate pentlje minil po načrtih, Roglič pa je dva dni nosil tudi rožnato majico, se je hišica iz kart začela podirati ob zaključku prvega tedna. Makadamska etapa, mini kopija spomladanske klasike Strade Bianche, je upravičila svoj sloves in dokazala rek, da tam Gira ni mogoče osvojiti, lahko pa ga izgubiš.
Kot se je izkazalo deset dni pozneje, je Roglič prav na belih cestah v Toskani izgubil možnosti za končno zmagoslavje. Čeprav dejanskih posledic padca nismo izvedeli in jih zares ne vemo niti še danes, naj bi prav tista nesreča botrovala k začetku težav, ki so se nato kljub dobro odpeljani vožnji na čas v 10. etapi stopnjevale z novimi poljubi asfalta. Žal tudi tik ob slovenski meji, na najnovejšem obisku Gira v Sloveniji, ki je v vseh drugih merilih izpolnil (visoka) pričakovanja.
Prave poti nazaj ni bilo več, Roglič pa je slabo fizično stanje potrdil že pred zadnjim prostim dnem, ko je proti ostalim kapetanom izgubil minuto in pol ter zdrsnil na rob skupne deseterice. Pričakovali smo slovo, a je bil ukaz višjih instanc očitno drugačen. Da preprosto ne bo šlo, se je pokazalo v torek, ko je v dežju še enkrat zdrsnil na tla, takrat pa so tudi v ekipi rekli ’dovolj je’ in Kisovčanu pustili, da se je usedel v ekipni avtomobil in predčasno zapustil Giro.
Peto prehitro slovo na tritedenskih dirkah je bilo zagotovo grenko, sploh z mislijo, da je želel Roglič z dobrim rezultatom (beri: zmago) sebe in celotno ekipo razbremeniti pred še vedno glavnim ciljem sezone – dirko po Franciji. Če iz Red Bulla prav veliko resnice o dejanskem stanju nismo dobili, nam je medijem pomagal vsaj njegov trener Marc Lamberts (že ob koncu lanske sezone ob ideji dirkanja na Giru ni bil preveč navdušen), ki je v pogovoru za Het Niewusblad pojasnil, da vendarle ne gre za nič hujšega in da bo okrevanje kratko.
Morda še bolj pomembno njegovo sporočilo je bilo, da je Primož psihično precej manj potrt kot po lanskem odstopu s Toura, pa vemo, kako se je potem v svojem slogu vrnil še močnejši in zmagal na Vuelti. A dirka po Franciji je vendarle dirka po Franciji in ne po njeni južni sosedi.
Na vrhu nepričakovano ime
Po predčasnem slovesu žal ne bomo nikoli izvedeli niti, kako bi se optimalni Roglič odrezal v zadnjem, najtežjem in odločilnem tednu. Ta pa je še enkrat več dokazal, kako nepredvidljivo je kolesarstvo in kako smo se, po zaslugi Rogliča in predvsem Tadeja Pogačarja, Slovenci (pre)hitro navadili, da so zmage ob odlični formi, močni ekipi in vlogi favorita – samoumevne.
To je na svoji koži zelo dobro v zaključku občutil Pogačarjev moštveni kolega Isaac del Toro. Komaj 21-letni Mehičan, ki so ga tudi zaradi stila dirkanja mnogi označili za Tadejevo kopijo, je kar 11 dni preživel v rožnati majici. A tudi po lastni taktični napaki pokrivanja zgolj Richarda Carapaza jo je izgubil prav na odločilno soboto. In dokazal, da je zaenkrat le ‘slaba’ Pogačarjeva kopija, čeprav ga je tolažila vsaj bela majica najboljšega mladega kolesarja. Ekvadorec, ki je bil zagotovo najbolj aktiven kolesar med najboljšimi, pa se je še enkrat več znašel na napačni strani številk, čeprav se je zdelo, da bi včeraj v Rimu lahko ponovil rezultat izpred šestih let.
Težave in smolo favoritov ter spor ’v slogu, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima’ dveh glavnih tekmecev v zadnjem tednu je v popolnosti izkoristil Simon Yates. Pozabljeni Britanec, ki je bil ves čas nekje potiho zraven, a še v petek zvečer, sploh ob pogledu na mitski Finestre, kjer je končno zmago na italijanski pentlji izgubil leta 2018, verjetno ni bilo veliko tistih, ki bi stavili nanj.
Toda Britanec je izpolnil življenjske sanje, pokazal, da še vedno zmore in z drugo osvojeno tritedensko dirko (po Vuelti 2018) spet osrečil Vismo-Lease a Bike. Ta je tudi v taktičnem smislu spet nadigrala konkurenco – tudi tokrat so osvojili dirko po Italiji, ne da bi njihov kolesar pred Rimom sploh nosil rožnato majico. Tako dobro poznan recept oziroma scenarij izpred dveh let …
Giro je za nami, in čeprav se ni končal po slovenskih željah, je kolesarskim navdušencem ponudil odlično ogrevanje pred prihajajočim Tourom (5.-27. julij). Le dober mesec in spet bo kolesarstvo v ospredju, takrat z drugimi glavnimi akterji. Upajmo, da bosta Remco Evenepoel in Jonas Vingegaard, s katerima se bo že v naslednjem tednu sicer srečal na dirki po Dofineji, zrla v hrbet Pogačarja, svoje načrte pa bo imel po dodatnem tednu počitka na dirki vseh dirk zagotovo tudi Roglič. Naj mine hitro …
VIDEO: spomin na etapo v Sloveniji
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje