"Velika katastrofa. Martina si tega ni zaslužila."

Andrej Hajnšek. FOTO: Aleš Fevžer.

Z Andrejem Hajnškom, slovenskim trenerjem meta kopja, o tem, kako je Hrvatico Saro Kolak popeljal do zlate olimpijske medalje, na dolgo in široko o eni najboljših slovenskih atletinj v zgodovini, Martini Ratej, s katero je sodeloval skoraj tri desetletja. Tudi o njenem pozitivnem dopinškem testu in o tem, zakaj na velikih tekmovanjih nikoli ni osvojila medalje. Pa tudi o mamljivih ponudbah iz Indije, Kitajske in še marsičem …

Andrej Hajnšek je ob Vladu Kevu, pod vodstvom katerega je leta 2008 olimpijski prvak postal Primož Kozmus, eden od le dveh slovenskih atletskih trenerjev, ki se lahko pohvalita z zlato olimpijsko medaljo. Pod njegovim vodstvom je olimpijska prvakinja leta 2016 v Riu de Janeiru senzacionalno postala Hrvatica Sara Kolak.

Še bolj kot ona pa njegov trenerski opus zaznamuje slovenska rekorderka v metu kopja Martino Ratej, s katero sta sodelovala kar 27 let in skupaj preživela marsikaj.

O vzponih in padcih, ki jih je s šestkratno slovensko atletinjo leta preživel, je brez dlake na jeziku spregovoril v tokratnem iskrenem intervjuju za Sportklub.

Danes je slovenski nacionalni trener za mete, pod njegovim vodstvom trenira nekaj zelo nadarjenih metalcev in metalk kopja, še vedno pa ima podobno željo, kot jo je imel od samega začetka, ko je stopil na atletsko trenersko pot.

“Že vsa ta leta ob atletiki delam v energetiki, zaposlen sem na Holdingu slovenskih elektrarn. Moja velika želja je, da bi se to enkrat spremenilo. Da bi lahko živel le od atletike in se povsem posvetil metu kopja, v katerem zelo uživam,” nam je povedal 49-letni Celjan v dolgem pogovoru, v katerem se je izkazal kot odličen sogovornik. Preverite, ali imamo prav …

Kako ste pristali v atletiki, metu kopja in nenazadnje trenerskem poslu?
V osnovni šoli me je učitelj določil za suvanje krogle in me poslal na občinsko tekmovanje, na katerem sem bil tretji. Takrat me je opazil Jože Kopitar. Nekaj časa sem suval kroglo, potem pa začel metati kopje. V naši ekipi so bili tudi Renata Strašek, Janez Uplaznik in Kristina Jazbinšek.

Pozneje je Kopitarja zadela možganska kap, zato ga dolgo časa ni bilo na treningih in smo ostali sami. Takrat sem začel malo bdeti nad ekipo, upošteval sem njegove že napisane plane, nekaj stvari pa spremenil. Mislim, da je bilo to leta 1994. Bil sem še mladinec, ko sem se počasi že začel ukvarjati s trenerskim poslom in ugotovil, da me to zelo veseli.

Kopitar se je potem malce pred olimpijskimi igrami leta 1996 v Atlanti vrnil, jaz pa sem v Kladivarju, ki je bil moj klub, vprašal, ali bi lahko bil trener. V Celju so mi rekli, da imajo dovolj trenerjev, potem pa sem dobil ponudbo iz Šentjurja, kjer je Vlado Artnak ustanovil svoj klub, in sem odšel tja. Takrat sem imel pod seboj približno 50 otrok, iz te skupine je prišla tudi Martina Ratej.

Martina Ratej je zagotovo atletinja, ki je najbolj zaznamovala vašo pot.
Res je. Z njo sem sodeloval kar 27 let. Že od začetka je bila strašen talent. Štrlela je iz te skupine in pokazala velik talent, ki ga je pozneje tudi potrdila.

Martina velja za eno najboljših slovenskih atletinj v zgodovini – nenazadnje je bila kar šestkrat atletinja leta, kar je rekord –, vrsto let je krojila svetovni vrh ženskega meta kopja, a na nobeni veliki tekmi ni osvojila medalje. Zakaj?

Vem, da se je je prijel status atletinje, ki na najpomembnejših tekmah razočara, a je dejstvo, da temu vedno ni bilo tako. Vse osebne rekorde je pred tem dosegla na velikih tekmah. Najboljših rezultatov nikoli ni dosegala v Sloveniji. Osebni rekord je postavila na diamantni ligi.

Če bi evropski pokali v metih šteli kot evropska prvenstva, kar zdaj želimo doseči, bi imela že kar nekaj medalj. Konkurenca je praktično ista kot na evropskih in svetovnih prvenstvih.

Leta 2010 je v Arlesu za več kot pet metrov premagala evropsko prvakinjo in bronasto z olimpijskih iger, Nemko Lindo Stahl. Vrgla je takratni državni rekord in rekord prvenstva 65,96 metra. Dva meseca pozneje je na mitingu diamantne lige v Dohi vrgla še zdaj veljavni rekord 67,17 metra.

Skratka, najboljše rezultate je kot po pravilu dosegala na najpomembnejših tekmah, potem pa se je zgodila Barcelona…

Martina Ratej je nastopila na kar 16 velikih tekmovanjih (dveh OI, šest SP in osem EP). FOTO: Profimedia.

Kaj se je zgodilo v Barceloni?
To je bilo evropsko prvenstvo leta 2010, ki je bilo na sporedu vsega dva meseca po rekordnem metu v Dohi. Pred tekmo sva odšla na ogled stadiona. Nekaj jo je pičilo in dobila je okužbo, sepso. Takratni zdravniški štab slovenske reprezentance je bil na nekem izletu, zato ji nismo mogli zagotoviti antibiotikov. Trudil sem se, a ni bilo mogoče.

Martina praktično ni mogla hoditi, a je vseeno v kvalifikacijah vrgla 61,92 in se s prvim metom gladko uvrstila v finale. Tam je vrgla 60,99 metra in bila šesta. Zadnji met je šel prek 65 metrov, a je naredila prestop, saj je padla na koleno. S tem metom bi zmagala.

Ko sva se po tekmi ob dveh zjutraj vrnila v hotel, je bila Martina pod bremenom uspeha, saj so vsi od nje pričakovali medaljo. Peter Kukovica, takratni predsednik Atletske zveze Slovenije, je takrat izjavil, da je psihično pogorela, njegove besede pa so povzeli vsi novinarji. Tega, da ni bila zdravljena, ni omenil nihče. Jaz sem zahteval novinarsko konferenco, da bi javnosti pojasnil, kaj se je zgodilo, a do nje ni prišlo.

Ta travma je za vedno ostala v njeni podzavesti in jo spremljala skozi vso kariero. Zaradi tega potem nikoli ni osvojila medalje. Čeprav navzven daje vtis čvrste ženske, je v resnici precej nežna duša. Vedno je bila podvržena temu, da je prebirala, kaj se je o njej pisalo. Negativni komentarji so močno vplivali nanjo. Tega, žal, nikoli nismo znali odstraniti.

Sicer pa je velik borec, v zasebnem življenju so se ji dogajale res težke stvari, o katerih ne bi govoril. Glede na to, kaj vse je preživela, je lahko ponosna na to, kar je naredila iz sebe. Zelo ponosna.

Naj dodam še to, da me je Martina z neuspehi na velikih tekmovanjih naučila ogromno. Zaradi tega sem prebral veliko knjig. Vedno sem iskal napake najprej pri sebi, zato sem kot trener napredoval. Hvaležen sem ji — brez tega se verjetno nikoli ne bi toliko naučil o trenerskem poklicu.

Leta 2020 jo je doletel še en udarec. Po ponovni analizi vzorca z olimpijskih iger 2012 v Londonu so v njeni krvi našli sledi nedovoljene substance klostebola, zaradi česar jo je doletel štiriletni suspenz. Kaj se je zgodilo?
Še vedno dam roko v ogenj, da se nikoli nismo šli ničesar nečistega in se tudi nikoli ne bomo. Sem popolnoma proti dopingu. Popolnoma nepošteno je, da so jo tako kaznovali. Kaj se je zgodilo?

Leta 2011 bi morala iti na nek ginekološki poseg. Takrat je bil Martin Steiner šef stroke in me je prosil, naj gre Martina na evropsko ekipno prvenstvo, sicer bomo izpadli iz lige. Rekel sem mu, naj pokliče zdravnika. Če bo ta dovolil, bomo šli na tekmo.

To je tudi storil, zdravnik je odobril nastop in rekel, da lahko poseg počaka dva, tri dni, dokler se vrnemo iz Turčije. Na tekmi v Izmirju je bila Martina v res hudih bolečinah. Dali so ji protibolečinske tablete, ki niso bile na dopinški listi – reprezentančni zdravnik je bil Rastko Štoh.

Bolečine so kratkotrajno minile, nastopila je in praktično iz postelje zmagala. Ko se je vrnila, se je stanje močno zapletlo. Nastalo je veliko vnetje. Dolgo časa je ležala v bolnišnici in padla iz ritma.

Kaj so ji dali takrat, s kakšnimi zdravili so jo zdravili, ali je prišlo do kakšne okužbe – ne vem. Na dopinški kontroli je bila pozitivna ravno zaradi tega. Mi tega nismo mogli dokazati. Zadeva je bila smešna. Suspendirana je bila zaradi klostebola, ampak res ne vem, kje bi ga našli. Na isto substanco je bil pozitiven italijanski teniški zvezdnik Jannik Sinner, ki je dobil tri mesece kazni, njen suspenz pa je trajal štiri leta.

Lahko bi se pritožili, ampak postopki stanejo 40 tisoč evrov. Nismo imeli tega denarja, da bi dokazovali naprej. Katastrofa. Velika katastrofa. Martina si tega res ni zaslužila, jo pa še bolj cenim, da se je kljub temu vrnila.

Na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu. FOTO: Aleš Fevžer.

Takrat ni več trenirala pod vašim vodstvom. Leta 2016 sta se po skoraj treh desetletjih razšla. Zakaj?
Ko sva iz Šentjurja prestopila v Kladivar, saj je imela tam boljše pogoje, jo je tam pričakalo veliko strokovnjakov. Kot sem že omenil, je dovzetna za takšne in drugačne komentarje. Začela je verjeti drugim. Počasi ni več stoodstotno verjela v to, kar sem delal jaz, in je predlagala, da bi priključili še kondicijskega trenerja.

Sam nikoli nisem nikogar omejeval in nisem menil, da sem najpametnejši na svetu, zato sem se z njenim predlogom strinjal. Priključili smo Mira Kocuvana, pa tudi mojega nekdanjega trenerja Jožeta Kopitarja.

Potem pa si je želela še trenerja za tehniko, čemur sem pa nasprotoval. Bila je nezadovoljna na treningih.Takrat sem imel dovolj in sem ji rekel, da bova stvari nekoliko obrnila – ona je pripeljala dva trenerja, jaz pa ji bom priključil novo metalko, ob kateri bo napredovala.

In prišla je Sara Kolak …
Da. Priključila se nam je leta 2014. K meni je prišla sredi maja, imela je nekaj težav z ramo, delati sva začela takoj. Spremenila sva način dela, saj se s tem, kar je počela prej, nisem strinjal.

Potem je na svetovnem mladinskem prvenstvu takoj osvojila bronasto medaljo, kar je bil čudež. Pozneje sem dobil občutek, da se je Martina začela malce bati Sare. Ni želela tekmovati z njo, nekoliko se jo je izogibala.

Spomnim se, da smo leta 2016 pred začetkom sezone v Celju v sodelovanju s Fakulteto za šport naredili analizo 3D, meritve je opravil Stanko Štuhec. Met Martine je bil, če se ne motim, dolg 68,9 metra, medtem ko je Sara metala okoli 61 metrov.

Vsega slab teden pozneje je Sara na mitingu v Slovenski Bistrici Martino premagala. Ne vem, zakaj se je Martini to dogajalo. Strah ali kaj drugega? Ne vem. Sara je tistega leta že v prvem nastopu na Ptuju pozimi vrgla hrvaški rekord 60,24 metra, potem pa to znamko skorajda na vsaki naslednji tekmi popravljala.

Julija smo šli na evropsko prvenstvo v Amsterdamu. Martina je zmagala v prvi, Sara pa v drugi skupini kvalifikacij. Naslednji dan je v finalu Martina po prvem metu prevzela vodstvo. Povedal sem ji, da veter konstantno piha bočno z leve. Naročil sem ji, naj se postavi nekoliko bolj levo, da ji veter zagrabi kopje. Martina se ni prilagodila, Sara pa se je – veter ji je pomagal in vrgla je 63,50 metra, kar je bilo dovolj za bronasto medaljo, medtem ko je bila Martina spet šesta. Ena je jokala kot dež, druga je bila vesela.

Takrat se je v Martini očitno začelo kuhati. Ni prenesla, da je nekdo v ekipi boljši od nje. Na olimpijskih igrah je bila Martina bolje pripravljena, a se ji je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo – v tretji seriji so ji dovolili metati ravno takrat, ko je bil štart sprinta na 100 metrov. Na stadionu je zavladala tišina, nato pa je počilo ravno v trenutku, ko je naredila poskok in križni korak. Sesedla se je, ker se je stadion začel dreti, nato zakockala tretji met in se ni uvrstila v finale, čeprav je bila dva do tri metre bolje pripravljena kot Sara.

Sara pa je v finalu senzacionalno prišla do zlate medalje in pod vašim vodstvom poskrbela za enega večjih uspehov hrvaškega športa. Kaj se je zgodilo?
Sara je v prvih dveh metih metala slabo, potem pa začela stopnjevati. Treba je biti pošten in priznati, da smo imeli v finalu tudi nekaj sreče. Sara je ravno v pravem trenutku postavila nov hrvaški rekord – 66,18 metra – in prevzela vodstvo.

To se je zgodilo v četrti seriji, potem pa je začel močno padati dež. Kopje se je namočilo in konkurenca ni imela več možnosti, da bi vrgla dlje. Kopje postane samodejno težje, ročaj se zmoči in oprijem ni več dober. Vse ostalo je zgodovina …

Kako so ta uspeh dojeli na Hrvaškem?
Publiciteta je bila res velika. Sara je pripravila največje presenečenje tistih olimpijskih iger — to so priznali vsi. Na olimpijske igre je prišla kot popolna neznanka, z njih pa odšla kot zvezda. To je bilo nepredstavljivo. Na Hrvaškem so jo imeli res radi. Oboževali so jo.

Kaj se je po tem olimpijskem naslovu v vašem življenju spremenilo?
Če se ti kaj takega zgodi v življenju, si lahko zelo zadovoljen. Meni se je. Po tem uspehu sem skušal ostati isti, kot sem bil, sem pa hitro ugotovil, da sem postal zanimiv. Dobival sem res mamljive ponudbe. Vabili so me Kitajci in Indijci. Lahko bi postal trener olimpijskih prvakov iz Tokia – Kitajke Liu Shiying in Indijca Neeraja Chopre –, a sem ponudbi zavrnil. Malce sem se bal tujine, moral bi zapustiti Slovenijo in tudi Saro, zato sem ponudbi zavrnil …

Danes 29-letna Sara Kolak je osvojila dve medalji na velikih tekmovanjih, obe pod vodstvom Hajnška. Ob zlati na OI 2016 še bronasto istega leta na EP. FOTO: Profimedia.

Vam je danes zaradi tega žal?
Da, žal mi je, saj je bila ponudba finančno res mikavna. Če bi vedel, da me bo Sara zapustila, bi ponudbo sprejel. Zdaj, ko je šla svojo pot, mi je pa žal.

Zakaj ste se razšli z njo?
Po uspehu v Riu je stopila v zelo velike čevlje. Okoli nje se je začelo zbirati veliko ljudi, potem začneš poslušati nasvete okolice, vsak ti nekaj svetuje, in počasi se je začela odmikati od tistega, kar sva skupaj zgradila. Začela je razmišljati drugače, razhajanje je bilo vse večje, zato sva se leta 2019 odločila, da greva vsak svojo pot.

Koga trenirate danes in na koga polagate največ upov?
Nazadnje je k meni prišla 16-letna Pia Mesec iz Radeč, ki je res velik, strašen talent. Pričakujem, da bo čez nekaj let dostojno zamenjala Martino Ratej. Od nje pričakujem res veliko, če bo le zdrava in bo sledila svoji poti.

Treniram tudi Hrvatico Lauro Štefanac, ki je osvojila že dve medalji na olimpijskih igrah gluhih. Letos naju čakajo igre v Tokiu. Njen osebni rekord je 51,30 metra, kar je trenutno tretji najboljši rezultat med “zdravimi” atletinjami na Hrvaškem.

Moj trenutno najboljši metalec pa je Filip Dominiković, za katerega verjamem, da bo kmalu postal eliten metalec kopja. Že na letošnjem zimskem evropskem pokalu je bil sedmi, čeprav so ga dali v slabšo skupino, ker še ni imel dovolj dobrih rezultatov za nastop med najboljšimi. Ni imel takšnih pogojev kot metalci v močnejši skupini, a je v svoji konkurenci gladko pometel z vsemi.

Računal sem, da bo vrgel vsaj 82 metrov, a je dosegel rezultat 78,96 metra. Pričakoval sem, da bo prebil psihološko mejo 80 metrov. Upam, da se bo to zgodilo čim prej, potem pa nadaljujeva proti 90 metrom.

23-letni Filip Dominiković je v prvem letošnjem nastopu vrgel osebni rekord 78,96 metra. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Bosta torej napadla od leta 2016 nedotaknjen državni rekord Matije Krajnca – 81,13 metra?
Želja je, da nama uspe. Verjamem, da nama bo, se bo moralo pa za državni rekord vse sestaviti.

Ko sva že pri slovenskem rekordu – zelo se mu je približal super nadarjeni Tom Teršek, ki je lani postal mladinski svetovni prvak in je velik talent. Kakšno je vaše mnenje o njem?
Je izjemen talent. Njegov oče in trener Robert Teršek ve, kaj dela. Pričakujem, da bosta kmalu prebila tudi mejo 90 metrov.

Vidim ga na vrhu sveta. Osvajal bo zlate medalje na največjih tekmovanjih. Samo poslušati mora očeta. Robert res obvlada, tako da se glede njega nimamo česa bati.

Bo pa kariero nadaljeval v ZDA. Menite, da je to dobra odločitev?
Bomo videli, kako se bo to izšlo, a pogoji, ki jih bo imel tam, bodo zelo dobri. Česa takega mu tukaj ne moremo ponuditi, zato upam na najboljše. Da zgradita sistem tako, kot je treba, in da bo kraljeval v metu kopja.

Enega supertalenta v metu kopja smo že imeli. Matija Muhar je bil svetovni prvak v kategoriji do 18 let, svetovni mladinski podprvak in evropski mladinski prvak, a potem poniknil. Njegova kariera je šla navzdol, potem ko je odšel na študij v ZDA. Se lahko v luči tega bojimo tudi za prihodnost Toma?
Ne samo on, zelo nadarjen je bil tudi njegov brat Jaka, toda prišla sta na univerzo, na kateri niso imeli znanja, kot ga ima Robert Teršek. To je največja past. Zelo veliko naših vrhunskih atletov, ki gredo v ZDA, naredi napako.

Slovenska stroka je odlična. Delamo v malem bazenu in se maksimalno potrudimo, da iz vsakega atleta potegnemo največ. Tam pa si številka. Pride deset atletov v isto disciplino, pa delajo po sistemu “kdor preživi, preživi”. Ni tako individualne obravnave kot pri nas. To je največja past za mlade športnike.

Skoraj vsi slovenski atleti in atletinje, ki so odšli na študij v ZDA, so nazadovali. Redko kdo je naredil veliko kariero. Izjema je Tina Šutej, ki je po vrnitvi iz ZDA navduševala. Tovrstnih primerov je zelo malo.

Upam in verjamem pa, da – glede na to, da se je Tom odločil za Kalifornijo – se bo izšlo dobro. Tam bo njegov glavni trener Hrvat Martin Marić, Robert bo še vedno močno vključen v njegov razvoj. Mislim, da so se odločili pravilno.

Za slovenski moški met kopja trenutno torej ni bojazni?
Ne, sploh ne. Trenutno imamo res veliko število dobrih, predvsem pa mladih metalcev kopja. Poleg Filipa, ki je star 23 let, in Toma, ki jih ima komaj 18, še 24-letnega Anžeta Durjavo in komaj 19-letnega Tevža Podlipnika, ki ga trenira Zvone Prezelj in je zelo obetaven.

Še nikoli nismo imeli toliko dobrih metalcev kopja. To je strašna zasedba. Sploh, ko se bo vrnil Tom, ki je trenutno na žalost poškodovan.